Iz Ljubljane smo se zapeljali v Celje, kjer udeleženca nista kazala kakšnega navdušenja, da bi sploh kam šli. Ker je bil en udeleženec šofer, nas je zapeljal do Petrola, do treh punc, s katerimi smo slabo uro kramljali. Ko je sem ju le prepričal, da bi lahko počasi začeli z izletom, smo se usmerili proti Vojniku in se prvič ustavili v Dobrni, kjer je zdravilišče (po priporočilu punc smo Šmartinsko jezero izpustili). Pot smo nadaljevali proti Velenju ter si ogledali Velenjski grad in bližnje skakalnice. Z gradu je bil lep pogled na mesto, četudi je bilo vreme oblačno. Mimo skakalnic smo se peš spustili v center mesta, na Titov trg, kjer stoji Titov spomenik. Tu smo šli na pijačo. Naslednja postaja je bil Konjiški grad oziroma, kar je od njega ostalo. Ogledali smo si ostanke gradu, od koder je bil razgled na Slovenske Konjice, kamor smo nato šli na pice. Ko smo se tu dobro najedli, smo se zapeljali na Pohorje ali bolj točno na Roglo, kjer je bilo v vseh pogledih lepo. Če zanemarim vse podrobnosti, smo se najprej odpravili na poletno sankanje, ki bi bilo še nekoliko bolj zabavno, če bi bila proga daljša. Z Rogle smo se spustili proti Lovrencu na Pohorju do Drave in nato proti Mariboru. Za kratek čas smo se ustavili ob enem od jezov, nato pa se zapeljali v Maribor in si ogledali prenovljen stadion Ljudski vrt. Ko sem ju hotel peljati še na Piramido nad Mariborom (eden od treh razglednih vrhov z lepim pogledom na mesto), sem bil manjšina, a sem ju naposled le prepričal. Čez mestni park smo se odpravili do začetka steze, ki se v cikcaku vije skozi ta čas lepo obarvane vinograde in po kakšnih 15-ih minutah dosegli vrh griča, kjer je bil res lep pogled na mesto, ki pa bi bil še lepši, če razgleda ne bi kvarilo sonce, ki je tačas že začelo zahajati za Pohorjem. Ko smo prišli k avtu, se je že mračilo in odpeljali smo se nazaj proti Ljubljani.a