Iz Ljubljane smo se napotili proti Kočevju.
Prvi postanek je bil v Kočevski Reki, kamor dostop civilistom še do nedavnega ni bil dovoljen. Tu smo šli na kavico in se sprehodili skozi kraj. 
Pot smo nadaljevali mimo vasi Novi Lazi, Štalcerji, Morava in Banja Loka ter se ob cesti ustavili pri slapu Nežica, kjer je udeleženec preizkusil stranišče. 
Naslednji postanek je bil v vasi Fara, kjer smo se preizkusili v plezanju. 
Pri gradu Kostel, ki je še v prenavljanju (že celo večnost ), nismo videli prav dosti, razen gavg - vislic in nekaj razgleda na dolino Kolpe. 
Po ozki turistični cestici (ves čas ob Kolpi) smo sledili do Bilpe, kjer je pod previsno skalnato steno slikovit izvir in več vhodov v jame (nekaj kar sredi stene). 
Tudi Kolpa ni bila še nič kaj topla. 
Pot nas je vodila nato še nekaj časa ob reki, nato pa navzgor k Predgradu in naprej do nekoč vodilne vasi v Poljanski dolini - Starega trga - najlepše vasi 2006. 
Ob spustu nazaj proti reki ob koncu vasi smo naredili en sprehod kar nekam... 
Obrnili smo se in nadaljevali proti Črnomlju, kamor je vodila cesta še kar lep čas strmo navzgor, nato pa dolgo navzdol. Ob vožnji proti Črnomlju so se odpirali krajši pogledi na ravninski del Bele krajine in na vinogradniška vzhodna pobočja Poljanske gore. 
V Črnomlju je sledil sprehod po mestu z namenom iskanje picerije. 
Ker v mrtvem, strogem centru picerije nismo našli, smo se vrnili tja, kjer so picerije bile. 
Ko smo pojedli, smo se v južnem delu Krajinskega parka Lahinja naslednjič ustavili pri izviru Lahinje. 
Vrnili smo se v smer Belčjega vrha in nadaljevali proti Vinici, kjer smo se obrnili in nadaljevali pot proti Ziljam ter uskoškemu delčku Bele krajine. 
Naslednja stvar, ki smo si jo pogledali, je bilo športno letališče, kjer smo si ogledali zmaja in polet z jadralnim letalom ter še športnem letalu. 
V bližini Podzemlja smo se ustavili pri letalu, ki je bilo postavljeno v spomin na dogodke v 2. svetovni vojni. Je bil kar velikan. 
Potem pa so se težave s ključem od udeleženčevega avta in vžigom le tega povečale ter je trajalo kar dolgo, da ga je udeleženec uspel vžgati. 
Premišljevali smo že, če bi šli direktno domov. 
Vedno tečen udeleženec pa je hotel še in še pa Metliko in Plački vrh, Krupo, vendar je tudi sam ugotovil, da bo s tem avto težko vse izpeljati. 
V Metliki smo si na hitro pogledali grad ter se odločili oditi domov... 
Po nekaj kilometrov vožnje me je še enkrat premamil smerokaz Radovica. 
Ker smo cesto proti Krupi že zgrešili, je bila to še zadnja destinacija, ki bi si jo ta dan še lahko ogledali. Druga dva udeleženca sicer nista bila proti, vendar bi se jezila, če avto ne bi vžgal. 
Po nekaj kilometrov vožnje sem ugotovil, da bomo šli čez hrvaško ozemlje... 
Vedel sem, da mejnih prehodov tod ni, ker gre za bolj kot ne sporno ozemlje, pa še Hrvatom je narava nad tem območjem praktično onemogočila nadzor. 
Mogoče je koga od nas malček skrbelo, kako se bo to končalo... 
Tudi sam nisem točno vedel, kako bo in če bo kakšna tabla, da ne smemo prečkati meje, vedel sem le, da mejnega prehoda ni. 
Šlo je gladko, le z dvema opozorilnima tablama: "Pozor državna meja", saj smo samo na poti na Krašnji vrh 2 x prečkali hrvaško katastrsko ozemlje.
Po vedno bolj ozki cesti smo le parkirali pod stolpom, kjer so na vrhu naenkrat lahko bili le štirje. 
En udeleženec se je vendarle ojunačil in šel z mano na kar visok kovinski razgledni stolp, vendar je malce pod vrhom obupal. Mogoče še dobro, ker je stolp na vrhu zelo malo prostoren in je za nevajene iztek na vrh kar precej vrtoglav. 
Drugače je tudi na vrhu povsem varen. 
Naredil sem nekaj fotografij, nato smo se odpeljali v smeri proti domu, ki nas je peljala mimo Novega mesta in mimo Mirne Peči, saj je bila avtocesta polna vrst pločevine.