17.02.2008 smo se odločili, da odidemo malo na Gorenjsko! Dva udeleženca sva se dobila ob 7. uri, ponovno na železniški postaji, kjer sem pustil svoj avtomobilček in se z enim avtom odpeljala proti tretjemu udeležencu. Zgodaj zjutraj je bilo zelo zelo mrzlo, tako, kakor je nekdo od nas tudi napovedal. V Cliotu sva prižgala gretje in se do Tenetiš, kamor sva bila tudi namenjena in zmenjena, da pobereva tretjega udeleženca, le nekako pogrela. Skupaj smo odrinili proti Bledu, kjer smo naše dogodivščine tudi začeli. Avto smo parkirali nekje zraven ceste in se ob jezeru napotili do vrha gradu. Dva udeleženca sva že vohala, kje naj bi potem, pred odhodom iz Bleda, šla na kavico. No, naša pot nas je vodila navzgor po hribčku, do privlačnega Gradu Bled, a problem je bil le v tem, da se je za ogled notranjih prostorov moralo seveda plačati. To je pa seveda povsod, tako da tukaj ni bilo nič drugače. Malo smo se pozabavali, si ogledali lep razgled in počasi zakorakali proti kavarni! Pri jezeru smo zagledali tudi kup račk in se malo pozabavali, da je to družina od našega udeleženca in jaz sem ga vprašal, če pozna kakšno žensko zame! Nato smo zavili v najbližji lokal. Bil je kar zanimiv, bilo je veliko prostora, tako da smo se takoj namestili in naročili vsak svojo pijačo. Pred sankanjem smo se odločili, da se malo popeljemo po Jesenicah, do dvorane, kjer igrajo hokejisti Acroni Jesenice. Malo smo se razgledali okoli dvorane in se napotili proti Planici. V Planici smo imeli namen, da bi se malo sankali. Ja, pred vstopom smo morali poravnati nekaj evrov drago vstopnico za parkirišče, ampak to ni bilo nič narobe, saj smo ob lepem vremenu in čistemu zraku mislili le na užitek. Dva udeleženca sva najprej mislila, da se ne bi čisto nič sankala, ampak se nisva mogla upreti prošnji tretjega udeleženca, da se ne bi vsaj 1 x zapeljala s skakalnice navzdol po klančku in malo uživala. Ko sem odšel na skakalnico, sem se počutil kot skakalec, ki leti v zraku in potem pristane v izteku skakalnice. Druga dva udeleženca sta bila pogumnejša od mene in sta se v iztek spustila z višjega vrha, ampak, ker je bila kar ledena površina, se je to bolj težko izvedlo. Ko smo odhajali, smo lahko videli, kako so se nekateri izmed ljudi "znašli" in niso plačali vstopnine ter so gledali kot buldog v leva vrata "zakaj se mora to sploh plačati". Potem so se postavili še na drugi prostor, da smo morali čakati, da so se umaknili. Kako je po navadi človek pokvarjen. Če bi bila dva, ki bi pobirala vstopnino, do tega najbrž ne bi prišlo. Če bi odšli z mojim avtom, bi se kar nastavil, da bi z avtom morali iti nazaj v vrsto in plačati. To me je zelo jezilo. Po uri sankanja smo se ustavili v Krajnski Gori, kjer smo na računu lahko zagledali dve kavici in en čajček. Ker mi je neprestano zvonil telefon, saj sem se menil, da se srečamo še z našo prijateljico, smo se zmenili, kje naj bi jo pobrali. Torej lokacija je bila Radovljica, kamor smo se tudi napotili. No, ko smo prišli, nas je že čakala. Malo smo se razgledali po Radovljici in "spet" nekaj popili ter odšli naprej. Odpravili smo se v Zg. Lipnico, kjer smo si ogledali Pusti grad in na njegovem vrhu lepote Gorenjske. Odšli smo tudi v Kamno Gorico (proti kamnolomu) gledat "moško vodo" in jo malo popili. Ta voda naj bi nas pomladila, a tega občutka nisem doživel. Ženske se pa niso mogle pomladiti, ker je bil potoček zasut. Potem smo se ustavili pri Kropi in si ogledali velik del kraja. Tudi sami veste, da je bilo tam zaradi poplav narejeno veliko škode. Tudi sami smo se lahko le držali za glavo. Narava je pokazala, da nam lahko nepredvideno zagode. Našo vodičko smo tam izgubili, saj se je morala posloviti. Na poti v Tenetiše smo odšli skozi Podnart, Podbrezje in Naklo. Na koncu smo se ustavili v Tenetišah, kjer smo naš izlet končali. Dva udeleženca sva se torej lahko samo še odpravila nazaj v Ljubljano in odšla vsak proti svojemu domu.