14.10.2007 smo odšli na izlet na dolenjski konec in začeli zelo zgodaj zjutraj in prišli v Stično še v mraku. Tam smo v dokaj hladnem vremenu malo postali, kakšno rekli, pojedli sendvič in si počasi ogledali Stiški samostan. Vrnili smo se v Ivančno Gorico, kjer smo v centru razvijajočega praznega kraja šli na eno kavo oziroma čaj. Na hitro smo skočili še do stadiona Livar. Pot smo nadaljevali skozi Muljavo, proti izviru Krke. Parkirali smo na območju kjer je bilo to možno in ob razmeroma nezanimivem izviru je bila zaprta še jama. Dvojno razočaranje. Ljubljanica, Vipava, Soča, Sava... imajo vse lepši izvir. 
Pot smo nadaljevali v Žužemberk, kjer trgovina in gostilna stojita v ozkem središču ob gradu in je le malo parkirnih mest. Poleg tega so grad prenavljali, tako da se tu nismo dolgo zadrževali. 
Naslednji cilj je bil ogled Baze 20, ki bi ji lahko rekli tudi Titovo zaklonišče. Še prej smo se ustavili pri mostu čez Krko, ki smo jo slikali. Na velikem parkirišču Baze 20 ni bilo nobenega avtomobila. Peš smo jo udarili v smeri smerokaza in v 15-ih minutah smo že ogledovali stare (prazne) lesene hišice. Vsaka je imela svojo številko in med 2. sv. vojno svoj namen. 
Mašina nas je popeljala naprej po makadamski cesti, v smeri proti Kočevju. Bilo je polno stranskih gozdnih cest in je bilo treba biti malo previden. Avto smo pustili na najvišji točki ceste, med Dolenjskimi Toplicami in Kočevjem, ter se iz lepe jase z informacijskimi točkami usmerili proti vrhu Visoki Rog. Med potjo nas je presenetila izklesana raca. Po gozdovih (v kraljestvu medveda) smo hodili slabo uro in prišli na vrh, kjer je stal razgledni stolp. Malce je bilo vetrovno. Pogled z vrha stolpa je segal do Kočevja, Novega mesta in Žužemberka. Vreme je bilo jasno. Po manjšem počitku smo se vrnili k avtu in pri avtu srečali skupino pohodnikov, ki so sem prišli z avtobusom. Naslednja postaja so bile Dolenjske Toplice. Tu so imeli super urejeno. V oči nam je padel šah v parku, katerega figure so bile velike 1 meter. Odigrali smo nekaj partij, naredili en krog in se vrnili k avtu. 
Eden izmed udeležencev je poklical sestrično, ki je bila v Novem mestu, kjer smo se tudi dobili na pijači (blizu stadiona kluba Krke, točno pa pred kinom Planet Tuš) in nato skupaj odrinili še do stadiona, kjer igrajo in trenirajo mladi talenti NK Krke. Mladinci NK Krke so imeli zabavo po končani in težki sezoni. 
V mestu smo se dolgo zadržali in nato odmaširali naprej. V Kartuziji Pleterje smo v tišini pogledali, kar je bilo za pogledati in bilo je kar zanimivo. Ob vračanju smo stopili na travnik, kjer je stalo nekaj starinskih hiš in koze (ali kaj že). Tu nam je punca iz muzeja dobro zaračunala in morali smo plačati ogled. Saj navsezadnje še ni bilo tako grozno zanič. 
Na koncu nase je vprašala, iz kje smo in kam gremo. Namesto Kostanjevice nam je predlagala razgledišče na Novomeško kotlino, a ni bila prav zelo vredna ogleda. 
Zadnji postanek je bil Grad Mokrice, skupaj z igriščem za golf. 
Bila je že tema in vinogradi v hrvaškem Zagorju (SZ od Zagreba) so se kazali v lučkah. 
Vrnili smo se precej pozno, saj smo bili kar daleč od doma. Poleg tega smo se še dvakrat ustavili in zaradi prometnega zamaška izgubili še slabo uro, ker se je na novo gradila avtocesta.