14.2.2015 ob približno 7. uri smo se zbrali na Dolgem mostu z namenom,  da izpeljemo prvi uradni izlet v letu 2015. Bil je pust in valentinovo.
Dobili smo se jaz in 5 udeležencev.
Z dvema avtomobiloma smo se odpravili proti primorski, še prej pa smo na nove članice nadeli "krstni okras."
Ustavili smo se v Postojni, kjer smo šli po nakupe in na kavo, saj smo bili za prvo točko ogleda prezgodnji.
Predjamski  grad je bila prva točka ogleda. Od šestih udeležencev izleta smo ga  obiskali trije, ostala polovica pa je v ta čas deževnemu vremenu  počakala v gostilni pred gradom.
Grad je bil precej veličasten in  precej slikovit, a je bil znotraj z eksponati razmeroma slabo opremljen  in glede na to kaj je ponujal, tudi drag.
Po slabi uri smo v  gostilni pred Predjamskim gradom že vsi skupaj sedeli in se v oblačnem  vremenu, z rahlim dežjem, odpravili naprej.
Okoli 12:20 smo prispeli  pred Škocjanske jame, kjer smo kupili karte in se odpravili do  razgledišča, od koder smo imel vrtoglav razgled na dno udornice, pod  katero je tekla reka Reka in kjer se je vilo več sprehajalnih poti.
Vrnili  smo se k izhodišču, od koder smo nato z vodičko in skupino preostalih  obiskovalcev odšli peš do vhoda v jamo. Ta nam je s prepovedjo  fotografiranja takoj pred vstopom pokvarila razpoloženje.
Po kratkem  predavanju pred vhodom smo v koloni stopili skozi dolg, ozek in nizek  vhodni rov ter tako vstopili v ta podzemni svet, ki je uvrščen na seznam  UNESCO, zaradi česar je izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino.  V koloni smo se vili od dvorane do dvorane, v katerih smo se ves čas  ustavljali ter poslušali razlago v slovenščini in angleščini. Njeni  pogovori so se vrteli večinoma okoli starosti kapnikov, višine vode, ki  jo je v preteklosti dosegla reka Reka, o prvih obiskovalcih, o "svetosti  kapnikov" (brez dotikanja), dimenzijah dvoran, o prepovedi  fotografiranja (baba je ves čas zijala nazaj, če kdo slika), saj je bila  jama preveč lepa, da človek ne bi naredil kakšne fotografije.
Osvetljena  pot se je počasi spuščala proti kanjonu in proti slavnemu Cerkvenikovem  mostu. Na drugi strani kanjona smo z občudovanjem in grozo ogledovali  stare jeklenice, izklesane stopnice in prehode skozi kanjon preko  navpičnih sten, ki so jih v starih časih koristili, preden je pot skozi  jamo dobila današnji potek trase. Videli smo tudi slikovite ponvice, v  katerih je stala voda.
Po približno uri hoje smo prišli do izhoda iz  jame, kjer nam je končno bilo dovoljeno narediti kakšno fotografijo. Od  tu smo se po izklesani poti prek navpičnih sten povzpeli do dvigala  oziroma vzpenjače, ki nas je odpeljala nazaj na površje.
Po nekaj  fotografijah na parkirišču smo se odpravili proti vasi Lokev. Še preden  smo prispeli, smo zaradi na tleh postavljenega dvosmiselnega kažipota  malo krožili po Divači.
V vasi Lokev smo parkirali pred vojaškim  muzejem Tabor, kjer nas je takoj na vhodu prestrašil brezbesedni možakar  v "ultra-retro" obleki (maskota?).
Za ogled muzeja smo se odločili  vsi razen udeleženke, ki je ostala zunaj. Kljub temu, da sem mislil, da  smo si kupili ogled brez vodenja, smo očitno kupili tudi vodičko.
Popeljala  nas je v pritlično sobico s kratkim in ozkim hodnikom, ograjenim z  rešetkami (bolj kletka), kamor se ni moglo stlačiti več kot 10 oseb.  Okoli te kletke je ležalo in viselo na kupe orožja, predmetov in vse  druge šare iz 1. svetovne vojne. Prijazna vodička je blestela s splošnim  znanjem in zlasti s poznavanjem vseh podrobnosti vsakega razstavljenega  eksponata. Za vsakega nam je povedala, kje je bil najden, koliko je  star, kdo ga je uporabljal in zakaj, zakaj se uporablja, kater tip je  itd. Predam se, ženska si je v 20-ih letih o tej veliki zbirki na  majhnem prostoru zapomnila toliko podatkov, da je res občudovanja  vredno. Pritličje je bilo posvečeno zbirki na temo 1. svetovne vojne, 1.  nadstropje na temo 2. svetovne vojne in 2. nadstropje je vsebovalo  mešano zbirko iz obdobja med 1. svetovno vojno in osamosvojitvijo. Z  vsakim nadstropjem je nekoliko bolj zeblo, saj prostori niso bilo  ogrevani in so bili posledično enako "topli" kot zunanjost. Tudi tu je  bilo fotografiranje prepovedano, zaradi česar je izlet minil z zelo malo  fotografijami, poleg dejstva, da sem fotografiral le jaz. V muzeju nas  je napadel še nek partizanski fanatik, očitno vodičkin mož, ki nam je  ponujal tudi partizanske koledarje in drugo gradivo. Še najbolj je  nadlegoval enega udeleženca, ki je očitno imel to smolo, da je iz  gorenjske in ga več minut ni spustil v naslednje nadstropje.
Po  nekaj manj kot dveh urah smo se poslovili, v zapiranju muzeja pa mi je  uspelo skrivoma stisniti 3 fotografije. Zunaj se je tačas že stemnilo,  uboga reva udeleženka pa je imela priložnost za konkreten ogled kraja.  Ker pršutarna ni bila v sklopu muzeja in ker je bila že pozna ura, smo  izlet zaključili ter se odpeljali proti domu. Izlet smo sklenili z  večerjo na Vrhniki, čemur je sledil pol ure dolg obračun stroškov.
Za  tiste, ki smo obiskali vse 3 točke izleta, je bil izlet kar lep. Zlasti  zanimive so bile Škocjanske jame, kar pa je razvidno že v ceni  vstopnice. Vzdušje je malo kvarilo depresivno, sprva celo deževno vreme,  ki pa zaradi bolj notranjega tipa izleta ni tako močno kvarilo vzdušja.  Tudi tokrat namreč ni manjkalo dobre volje. Morda sta še najbolj  uživala dva udeleženca.