Jesen je bila v polnem razmahu. Kot je za ta letni čas običajno, se je  nad Ljubljansko kotlino naredila megla oziroma nizka oblačnost, ki pa je  ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod, vse do večera pokrivala velik del  Slovenije. V takšnem vremenu se je izlet na Štajersko tudi začel (in  končal).
Ura je bila 7 in dobili smo se pred Kolosejem. Jaz, 5  udeležencev in nova udeleženka. Razdelili smo se v 2 tabora (veseli in  resni del) in se odpravili proti Slovenski Bistrici. Vozila sta 2  udeleženca.
Ko smo prišli v Slovensko Bistrico, je komandni avto dobil ukaz, da se gre na pijačo.
Naša  prva točka izleta je bilo jezero Zadrževalnik Medvedce. Gre za kot  Blejsko jezero veliko umetno jezero, zatočišče mnogih ptic. Po 300  metrih slabše poljske ceste, ki ni bila primerna za nizke avtomobile,  smo se peš odpravili čez lesen mostiček ter čez nasip do obale, kjer smo  pri dveh klopcah pogledali, kar je bilo za pogledati.
Vožnjo smo  nadaljevali do doline reke Dravinje, do gradu Štatenberg. Na naše  razočaranje je bil zaprt in dokler se ni odprl, smo skočili do naše  naslednje točke izleta, ki je bila le nekaj minut vožnje stran. Gre za  jamo Belojača, pod katero je rudnik Šega, kjer smo tudi pustili  avtomobila. Ker 2 udeleženca nista imela obutve za slabši teren, smo se  ostali odpravili proti jami. Po težji poti gor in lažji dol. Že vhod je  razmeroma slikovit, še bolj zanimiva pa je bila notranjost, kamor smo se  odpravili z lučkami na glavi.
Jama je bila dokaj blatna, v njej smo videli nekaj netopirjev.
Od  tu smo se vrnili nazaj do gradu Štatenberg, ki pa je imel še vedno  zaprta vrata, kljub temu, da bi moral biti že odprt. Tudi telefonski  klic ni (takoj?) zalegel. Odpravili smo se peš okoli gradu. Ko smo se  vračali k avtu, smo našli odprt vhod. V lepi notranjosti gradu nas je  pričakal prijazen skrbnik gradu in nas popeljal po vseh zanimivih sobah,  ki jih je ponujal grad in ja, imeli smo kaj videti. Morda so bile še  najbolj unikatne in zanimive stvari na stropu.
Ko smo končali z  ogledom, smo v skrinjico vrgli nekaj prostovoljnih prispevkov in se  odpeljali proti Ptujski Gori. Gre za romarsko gotsko cerkev, od koder je  le pogled na Dravsko polje, Pohorje in Haloze. Žal pa nam vreme ni  dopuščalo, da bi kaj dosti od tega razgleda resnično ujeli. Od  parkirišča smo se po tlakovani stezi, ki je povsem spominjala na križev  pot, povzpeli do vaškega trga pred cerkvijo, kjer je stalo več  turističnih trgovinic. Po obisku WC-ja smo se z dvigalom pripeljali do  vhoda v Cerkev, ki pa je bila prazna in je lahko udeleženec pokazal  svoje duhovniške sposobnosti.
Po slikanju na stopnicah smo se odpravili proti Ptuju.
Ptuj,  to najstarejše mesto v Sloveniji, je bila glavna točka izleta.  Parkirali smo blizu reke Drave in se čez most, ki je bil namenjen  pešcem, podali na levo stran Drave, v center mesta. Preden smo se  usmerili proti gradu, smo naredili krog po centru mesta in šli na  pijačo. Na griču nad mestom se je kljub bolj meglenemu vremenu odprl lep  razgled na mesto Ptuj, Ptujsko jezero in bližnjo okolico. Po nižji ceni  smo kupili tudi vstopnice za Ptujski grad, ki je eden najlepših in  najbolj opremljenih gradov pri nas. Po eni uri ogledov raznoraznih  eksponatov, mask, glasbil, pohištva, orožja in drugih zadev, smo  naredili tudi nekaj skupinskih fotografij.
Vrnili smo se na  parkirišče in se čez drug mogočen most čez Dravo zapeljali do kraja  Dornava, kjer smo si na hitro ogledali še dvorec Dornava. Sonce je našlo  pot skozi meglo, a je že zahajalo za gričevjem zahodnih Haloz. Ostala  nam je tako le še večerja na Vranskem. S tem je bil (zadnji letošnji)  izlet zaključen.
Kljub temu, da izlet ni bil predviden kot posebno zanimiv, bo celo v meglenem vremenu ostal v spominu precej dober vtis.