17.8.2014 smo se odpravili na nov izlet. Udeležba je bila slaba, saj smo  bili le jaz in trije udeleženci. Je pa zato bilo vreme idealno, saj je  bilo jasno, z zelo lepo vidljivostjo in ne prevroče. Malo pred 6. uro  smo se odpravili na pot proti Novi Gorici in od tu naprej ob Soči, vse  do Kanala ob Soči. Tu smo se ustavili in z mostu poslikali lepo modro  reko, s katerega so nekaj ur kasneje skakali v vodo. Bilo je zelo hladno  in tresoči smo se sprehodili do cerkve ter si od zunaj ogledali  avtoštoparski muzej. Sprehodili smo se tudi do reke pod mostom. Z avtom  smo pot nadaljevali proti Tolminu in se ustavili pri HE Ajba1, malo  kasneje pa še pri posebni, zlovešči HE Doblar. Ko smo prišli do  Tolminske kotline, se je sonce skrilo, saj se je malce nad dolino  zadrževala megla. Iz Volč smo se z avtom povzpeli skozi meglo visoko nad  dolino, na Kolovrat 1100 metrov visoko, kjer smo si ogledali muzej na  prostem, iz 1. svetovne vojne. Razgled je bil na vrhove Krnske skupine  in na meglo nad dolino Soče. V smeri Italije se je zelo daleč videlo in  zlahka so se videli Dolomiti ter tudi morje. Ogledali smo si sistem  tretje obrambne črte, poimenovane »linea d' armata«, ki je danes urejen v  muzej na prostem. Tu so poveljniška in opazovalna mesta, mitralješki in  topniški položaji, kaverne ter mreža strelskih jarkov. Skočili smo še  na sosednji, razgledni grič, na mejnega z Italijo pa sem skočil sam. Od  tu smo se odpravili nazaj v dolino v Kobarid. Najprej smo šli na pijačo  in od tod do »razgledišča« na ta čas lepo, prazno in mrzlo reko Nadižo,  kjer smo slikali reko in ob fotografiranju na naravnih lepotah  preizkusili zoom. Vrnili smo se v Kobarid in se ustavili pri Hudičevem  mostu, pod katerim teče smaragdna Soča. Malce naprej smo parkirali pred  kampom in se čez viseč most povzpeli na drugo stran Soče, kjer smo se  mimo dveh kratkih jam vzpeli do slapa Mali Kozjak in od tod v tesni  soteski do slikovitega slapa Veliki Kozjak. Ves čas smo srečevali ljudi  in zdelo se je, kot da gremo na Šmarno goro. Vrnili smo se k avtu in se  vrnili v za ta dan že značilnem humorju na moj račun. Zopet smo se  vrnili v Kobarid in obiskali italijansko kostnico, posvečeno padlim  italijanskim vojakom v 1. svetovni vojni. Gre za veliko zadevo, ki se  skupaj s cerkvijo na griču dviga nad Kobaridom. Od tu smo se usmerili  proti Bovcu in se v vasi Žaga odpravili na kosilo. Pred njim sem skočil  po stezi ob reki Učji, kamor sem nato po njej povabil vse. Stezica je  vodila do brvi čez sotesko reke Učje, do hidrološke postaje, kjer smo se  spustili do korit smaragdne reke in se na zaobljeno oblikovanih skalah  ob zelenomodri reki slikali. Vrnili smo se do gostilne, kjer smo jedli  in se odpravili le malce naprej do parkirišča ob Boki. Po neodločnosti  ali bomo ostali na cesti ali se bomo povzpeli do razgledišča na mogočen  slap Soka, je padla srednja možnost. Vzpon ob strugi, kjer bi naredili  manj višinske razlike in se slapu vseeno približali. Po skakanju čez  skale smo se toliko približali slapu, da smo ga lahko zagledali za  ovinkom. Vrnili smo se k izhodišču in se zapeljali do umetnega jezera  Plužna, ki leži ob istoimenski vasi. Od tu smo imeli tudi povsem blizu  do izvira Giljuna, kjer ima voda ob izviru le dobrih 5 stopinj in kjer  nas je presenetil zelo debel mah. Vrnili smo se v Bovec in se odpravili  pogledat Velika korita reke Soče. Po nekaj težavah s parkiranjem nas je  pogled na iztek korit hipnotiziral, da je obstaja samo ena smer. Ob  izlitju čudežne smaragdne Soče iz Velikih korit se je sončila in lepote  reke občudovala cela gruča ljudi. Dve punci pa sta celo zaplavali. Z  udeležencem sva zmočila noge, a za kaj več, je 9 stopinj premalo. Pot  smo nadaljevali do soteske Mlinarice, ki ni spadala med boljše točke  izleta. Na hitro smo se ustavili še na Šupci – vrhu ob vršiški cesti, od  koder v pol minute hoje stopiš do solidnega lesenega razgledišča na  Vršič, dolino Zadnje Trente in Jalovec.
Naš zadnji postanek je bil  na prelazu Vršič, kjer so se vsi razen mene zabubili pred Tičarjevim  domom, jaz pa sem ta čas raje stopil do 10 minut oddaljenega razgledišča  v smeri Prisojnika. S tem je bil izlet končan in še podnevi smo se na  izhodišču na Dolgem mostu razšli. Izlet je bil zelo lep, brez  priganjanja, z veliko kratkimi, oglednimi točkami.