Bil je lep poletni dan, bil je  dan, izklesan kot iz sanj. Okoli 5:40 smo se skoraj hkrati pripeljali  pred Kolosej. Kljub napovedi, da nas bo 8, nas je bilo na koncu zgolj 6.  5 udeležencev in moja malenkost. Kar hitro smo krenili na pot z dvema  avtomobiloma (vozila sta 2 udeleženca) in odšli v Lukovico do bližnjega  Gradiškega jezera. Še v hladu smo prehodili del poti ob obali, vse do  »okroglih slapov s toplo vodo«. Vrnili smo se do parkirišča in se  odpravili v revirske kraje. Prvi postanek smo imeli pred gradom Gamberk  nad Izlakami, ki ni bil od daleč videti nič kaj zanimiv. Avtomobil smo  namesto na dvorišču kmetije pustili 100 metrov prej, na križišču in se  peš odpravili mimo kmetije, ki je imela črno-belega mačka, ki je  spominjal na Hitlerja. Pot do vrha griča, kjer so stale ruševine gradu,  je vodila po malce višji rosni travi, ki nas je skoraj obrnila. Mimo  treh ograj smo prišli v območje koz, od katerih se udeleženki nista prav  hitro ločili. Mi smo ju nekaj časa opazovali, nato pa odšli do ruševin  gradu, ki je dobro opremljen, z zanimivimi rečmi pred vhodom in v sami  »notranjosti«. Poleg informativnih tabel, je bil pred vhodom okostnjak v  kletki, srednjeveška kazenska »infrastruktura«, sončna ura, v sami  notranjosti ruševin pa kapelica, mize, stoli, »razgledno okence« in  »Gamberški Dvor«, karkoli naj bi že bil. Tu smo imeli kar nekaj opravka s  fotografiranjem. Po vsem tem smo se vrnili do naših dveh jeklenih  konjičkov in se odpeljali naprej. Naša naslednja točka po pijači je bil  Evropark nedaleč od mesta Zagorje. Ogledali smo si dva ribnika z  manjšimi vodometi in racami. Bolj kot s samima ribnikoma smo se kot  običajno ukvarjali s temi in onimi debatami, neločljivimi s humorjem. Od  tu smo vožnjo nadaljevali v Trbovlje. Po parkiranju v garažni hiši smo  šli na WC in na kratke nakupe. Čez cesto smo se odpravili do Zasavskega  muzeja, kjer nas je pričakal prijazen možakar in nam ponudil vodenje.  Najprej smo si pogledali nekaj fotografij Zasavja in nato odšli v 1.  nadstropje, do manjše stalne razstave o zgodovini Zasavja, življenju  rudarjev in njihovem delu. Za nas si je res vzel čas ter nam razkazal še  rudarske kolonije in dva primera bivališč rudarjev iz 30-ih in 60-ih  let 20. stoletja. Vrnili smo se k avtomobilom (komaj našli) in se  odpeljali v smer Hrastnika, kjer smo si ob bencinski črpalki ogledali  Rimske ostanke, ki pa so obsegali le par kvadratastih »škarp«. Tu smo  imeli krajši postanek in malico, malce naprej pa smo se za minuto  ustavili, da bi fotografirali najvišjo stavbo v Sloveniji in največji  dimnik v Evropi.
Naš naslednji postanek je bil Seppijeva  graščina Hrastnik. Gre za poseben gradič, kjer pa se dolgo nismo  zadrževali. Mimo Dola pri Hrastniku smo se spustili proti Laškemu in šli  mimo Hude Jame, kjer smo se želeli ustaviti. Ura je bila že precej in  smo raje šli naprej.
Mestece Laško je bil naš naslednji  cilj. Sonce je imelo vse večjo moč in temperatura je bila 30 stopinj.  Kmalu po prečkanju Savinje nam je postalo vroče in smo iskali senco. V  centru mesta smo poslikali dvorec, kjer je bil zraven muzej, ki je imel  na široko odprta vrata. Z udeleženko sva si pogledala njeno otroško  vsebino in vanj naščuvala še ostale, češ, kako zanimivo je. Zaradi  hlada, ki je bil v njem, se nismo ravno takoj vrnili. Od tu smo se  skupaj odpravili na grad, do kamor je seveda vozila cesta, za kar sem  bil nekoliko okaran, kajti ob tej vročini je bil tak vzpon že nekoliko  naporen. Tudi danes bi se odločil enako, saj je bil že v začetku naš  namen ogled tudi samega mesta in ne zgolj gradu. Na vrhu so imeli poroko  in v teh vodah so tudi bile naše debate, ko smo se hladili v senci.  Vrnili smo se k avtomobilu in odšli v Sevnico na grad. Gre za lep grad,  na res lepi lokaciji. Poleg so tudi table o energijskih točkah, ki naj  bi bile tod okoli, kar pa po navadi povzroči krajši zastoj ženskega dela  društva, medtem ko recimo udeleženec obstane, če sliši besedo »rimski«.  Tačas, ko sta udeleženki sloneli ob drevesu, smo ostali predvsem  ogledovali, kar je hodilo iz gradu, kajti tudi tu je bila poroka. Nato  smo po nekaj fotografijah odšli na pijačo v grad. Ko smo plačali, nas je  zunaj pričakala praznina in smo se lahko v miru nastavljali  fotoaparatom. Vožnjo smo nadaljevali v Brestanico, kjer smo se zapeljali  do gradu Rajheburg. Nedavno obnovljeni grad je bil res lep in po zaprti  čokoladnici smo se odpravili v sobo spominkov, medtem ko se za ogled  gradu nismo odločili. Vožnjo smo nadaljevali do Cerkve Marije Lurške, ki  je ena izmed sedmih bazilik in sodi med največje cerkve v Sloveniji ter  se zato imenuje »slovenski Lurd«. Po vstopu v vedno odprto cerkev, nas  je pričakal vonj kadila in lepa notranjost. Ko sta udeleženca že  zapustila cerkev in ko sva ravno hotela izstopiti še midva z  udeležencem, se je pred udeleženkama, ki sta sedeli v sprednjih klopeh,  pojavil župnik. Po nekaj trenutkih sva se jima z udeležencem pridružila  in prijazni duhovnik nam je razkazal ter na hitro opisal Cerkev, nas  povabil v zakristijo, kjer nam je pokazal silno vredna duhovniška  oblačila. Povabil nas je, da si vzamemo ali kupimo kak spominek in nam  razkazal mogočne orgle na »koru«. Zaigral nam je eno pesem, jaz pa sem  tudi malo poizkusil, čeprav ne morem igrati, če me ljudje gledajo. Po  odhodu iz cerkve smo se odpravili do Ribnikov Mačkovci, ki so bili lepo  urejeni, polni ribičev, sprehajalcev in ostalih uživačev. Del poti smo  naredili okoli ribnikov in po dolgih debatah, kje bomo povečerjali, je  naposled padla odločitev, da bomo jedli tu. Bilo je zelo dobro, na  nivoju in zlasti v prijetnem okolju. Po večerji nam je ostala še ena ura  dneva, a je večina želela zaključiti izlet in smo se obrnili proti domu  ter izlet zaključili 4-5 točk pred koncem, ki bi jih lahko celo (3-4)  pogledali, če bi pohiteli in večerjali šele ob 21:30 v Brežicah. To, da  smo po večerji odšli domov, je bila pametna odločitev, toda jaz osebno  bi dan izkoristil do konca in večerjal v mraku v Brežicah.
Izlet  je bil lep in »zelo na izi«, kar pa je ravno obratno, kar sem si za  tega želel. Izlet smo zaključili že ob 18:20, kar je bilo 3 ure prej kot  načrtovano. Kljub temu smo kar nekaj doživeli in videli ter se jasno  zelo lepo imeli. Morda je bilo humorja manj kot na zadnjih dveh izletih.  Morda nam je manjkal »poklicni komik«. Po zanimivosti izleta bi izlet  ocenil izlet nekje na nivo izleta Osrednja Slovenija 2, zlasti zaradi  izpuščenih točk, ki so bile vmes in zlasti prihranjene za zadnji del  izleta, ki pa smo ga predčasno zaključili. Imamo pa srečo z vremenom.  Letos do sedaj še vse v prvo. Je pa bil izlet zelo poceni. Stroški  bencina so bili okoli 10 evrov na osebo (kljub temu, da nas je bilo 6 v  dveh avtomobilih), ki pa je bil edini strošek razen stvari, ki so  samoumevne (malica, večerja, pijače) ali stvar osebne izbire  (spominki…).