Ko je že kazalo, da se bo kot prvi termin za izpeljan izlet  določil kak vikend ob koncu meseca maja, je nato le prevladal razum in  tudi čas se je našel. Tudi tokrat nam je vreme v prvo poklonilo lepo  vreme, da smo lahko z izleta potegnili čim več lepega. No, pa pojdimo na  začetek. 
Ob 5:20 smo se pred domom udeleženca dobili  tisti, ki ne zamujamo, malo pred 6. uro pa smo že bili v polni postavi.  Bilo je sedem udeležencev in moja malenkost. Ena udeleženka je bila na  izletu prvič, druga udeleženka pa je po tradiciji dobila rutko, ki si jo  je namestila na glavo.
Razporedili smo se v 2  avtomobila. Udeležencu, ki je bil že, ko je pripeljal na izhodišče,  blažen med ženami, smo lepši del društva dopustili in zaupali tudi za  nadaljevanje izleta. 
Iz Ljubljane smo brez postanka šibali vse do Izole, kjer smo šli na črpalko ter na kavo stoje. 
Udeleženec,  ki je bil tokrat organizator izleta, nam je sporočal, da smo s časom v  zaostanku, zato se tu nismo dolgo zadrževali. Od tu smo nadaljevali do  Hrvaške meje, ki je pri enemu udeležencu morda povzročila kak dodaten  pokajen cigaret. 
Kot prvi cilj smo si zadali mestece  Buje. Pred mestom smo zavili na napačno cesto in napako poskusili  popraviti z izgovorom, da si ogledujemo staro tovarno. Po obvozih nam je  le uspelo priti do "centar-a", kjer smo pustili avtomobila. Vreme  zjutraj ni bilo niti približno podobno napovedi. Ne le, da je bilo  oblačno in v Bujah tudi hladno, v prvih urah izleta je celo kapljalo.  Udeleženka je zmrzovala in izjavila eno nepremišljeno izjavo (da, če bo  pa danes 20 stopinj, da bo pa...), ki jo je kmalu obžalovala. Odpravili  smo se v stari del mesta, mimo Trga Slobode, do "Župne crkve sv.  Servule". Od tu je bilo tudi nekaj razgleda proti severu. Kraj je bil  kar zanimiv.
Vrnili smo se k avtomobilu in povsem slučajno srečali 4 poznanke/ce, ki so šli ravno tako na isti izlet kot mi. (drug avtomobil)
Od  Buj smo se usmerili proti reki Mirni in pri njenem izlivu imeli  postanek. Udeleženec je pripravil obsežno, pohvalno dokumentacijo o vseh  krajih, ki smo jih nameravali obiskati, a je od Buj naprej bolj  samevala v prtljažniku, jaz pa sem ob reki Mirni kakšno rekel brez nje. 
Šli smo tudi v Mercator (bolj skupinsko na WC, kot kaj kupit) in tu smo bili s humorjem že povsem v elementu.
Naslednja  prava destinacija je bil Poreč. Od parkirišča smo se ob morju odpravili  do nekdanjega obzidja, v notranji del proti kompleksu Evfrazijeve  bazilike, ki je osrednji del mestnega jedra in glavna znamenitost mesta  ob trgu Marafo. Ampak... Pot po mestu je vodila mimo številnih trgovinic  s spominki, kjer se je hitrost premikanja društva ustavila na 0 km/h.  Muzeja si nismo mogli ogledati od znotraj, ker je ob nedeljah zaprt. Smo  si pa ogledali cerkev.
Tudi tu je osrednji trg s spremljajočimi objekti zelo zgodovinski in lep.
Začeli  smo zavijati nazaj proti avtomobilu in se vračati bolj ob obali. V  Poreču si je udeleženka kupila tudi spominek (termometer), da je lahko  preverila izgubljeno stavo in se tako na edinstven način spomnila tega  izleta. 
Naša naslednja točka je bila Rovinj, z  možnostjo postanka v Vrsarju. Ko smo se z vrha z avtomobilom spuščali  proti morju, smo od daleč zagledali zanimiv razgledni grič. Nekaj od nas  je izrazilo željo, da se na hrib povzpnemo in organizator je pritrdil,  saj je bil Vrsar del "rumenega seznama", če se izrazim v mojem jeziku.  Preden smo se povzpeli na vrh, smo zavili do kamnite mize, pod  terasastimi skalami in pod samim gričem.
Tu smo se  precej fotografirali. Nato smo se povzpeli še na vrh. Z udeleženko sva  ubrala bolj adrenalinsko smer. Z vrha je bil lep pogled na morje s  številnimi otočki in na mesto Vrsar. 
Izlet smo  nadaljevali proti Rovinju. Po spuščanju proti Limskemu kanalu je v  "organizatorskemu" avtomobilu udeleženec ostale sovoznike vprašal, ali  se ustavimo na še eni točki iz "rumenega seznama" glede na to, da smo  časovno malce v zaostanku. Padel je sklep, da skočimo na hitro narediti  zgolj kakšno fotko, glede na to, da je zadeva zelo blizu in da bomo  lahko napisali, da smo bili tu. No ja, morda je bilo to bolj moje in  morda edino opredeljeno mnenje, ki je bilo sprejeto kot varianta "volk  (firbec) sit in koza (čas) cela".
Zapeljali smo se torej  do morja Limskega kanala, dolgega, ozkega morskega kanjona, ki je  zarezan proti notranjosti Istre. Tu smo se zlasti fotografirali. In  nismo bili tako malo časa tu. 
V Rovinju, še enem  mestecu v slogu predhodnih, smo najprej naredili nekaj sprehoda po  ulicah do cerkve na hribu, kjer se je razvila še ena nova interna fora o  črnookih in modrookih nezemljanih. Po obhodu smo se razkropili vsak na  svoj konec. Udeleženka je malo meditirala, malo sva skupaj hodila okoli  cerkve in lovila udeleženca, ki sta nato "narajmala" srebrnega galeba,  ki se je pustil slikati povsem od blizu. Jaz sem se jima pridružil, ko  smo nato skupaj iskali, kam so pobegnili ostali člani. Našli smo jih,  kako se nižje dol na razgledni terasi fotografirajo in se fotografsko  "parčkajo." Pridružili smo se jim in nato odšli na pijačo eno teraso  višje. S "hardcore" humorjem smo prestavili v najvišjo prestavo in  ljudje okoli nas so se ozirali ter se niso več menili za medsebojne  pogovore. 
Ura je tekla in počasi se je mudilo v Pulo,  proti glavni točki izleta. Po tem, ko smo rekli kakšno čez navigacijsko  napravo, smo zadeli pravo cesto in vodič nas je spet profesionalno  pripeljal na zastonj parkirišče, povsem blizu arene. Po plačani  vstopnini pa se je v polnem zamahu začela fotomanija. Slikali smo se  vsi, v vseh položajih. Ta eden najbolje ohranjenih amfiteatrov na svetu  je bil res atrakcija, ki pa je bila tokrat še toliko boljša, ker smo  bili skoraj sami, kar je strašno neobičajno za take lepe dni. Kdor nas  je videl, si je mislil: "Kakšni "fototardi" so pa to?" Ko smo se malo  vnesli, smo šli še v kletni del Arene, kjer smo si z informativnimi  tablami ogledali nekaj artifaktov iz časa Rimskega imperija. Vrnili smo  se nazaj v Areno in poskusili delati skupinske fotografije. Jaz sem imel  svojega na majhnemu stojalu, udeleženka ga je nameščala na ruševine.  Nastal je tudi povsem spontan posnetek, kako se pripravljamo  fotografirat, jaz pa sem naredil še nekaj posebnih fotografij Arene, s  simuliranim sončnim zahodom, čeprav ga (še) ni bilo. Vrnili smo se na  cesto in zavili še v trgovinico spominkov. Izlet je bil s tem končan in  po čakanju, da udeleženec iz avtomobila prinese moj prenosni računalnik,  smo odšli v "konobo" in povečerjali tako, kot se spodobi. 
Po  večerji smo naredili še krog po mestu in v pogovorih dokončno  zaključili izlet ter se odpeljali domov. Ustavili smo se v Kozini in  malo po polnoči prišli v Ljubljano. 
Izlet je bil precej legendaren. Ne toliko po zanimivostih samih, kot po vzdušju, ki je vladalo med nami. 
Vse zvrsti humorja praktično skozi ves izlet, lepo vreme, prijateljska ljubezen, lepo okolje. 
Če  je udeleženka na zadnjem izletu še malce zgražajoče opazovala, med  kakšnimi norci se je znašla, nas je tokrat dokončno spoznala in se zdi,  da v naši družbi neizmerno uživa in mi v njeni. Ravno tako je društvo  pridobilo res zglednega člana, ki ne le, da je odličen voznik in  poznavalec področja izletništva, krasi ga zlasti zagnanost, humor in  prava mera humorja, ko je čas zanj primeren. Udeleženka kot povsem sveža  udeleženka je dodala društvu nekaj bolj mirne komponente, ki se je  takoj brez težav vklopila v naš stil razmišljanja in humorja ter je bolj  uravnovesila moško-žensko razmerje. 
Udeleženec je zelo  uspešno opravil svoje prvo vodenje izleta. Sicer smo kdaj obračali,  ampak to je povsem neizogiben element vsakega izleta. Sicer so bili to  baje njegovi "rajoni" pa vseeno. Všeč mi je njegovo poznavanje zgodovine  in drugih področij ter zagnanost, kar je dokazal s tisto debelo  skripto. 
Kar se tiče starejših članov...
Udeleženka  krasi s svojo pozitivno energijo, toplino in humorjem, udeleženec je  "diplomiran komik", udeleženec je pojava dobrega karakterja, udeleženec  je direktna, spontana tarča obojestranskega smeha, mene pa naj opišejo  drugi. 
Tako sem videl izlet jaz. Zdaj pa še vi? 
Kaj se je dogajalo v drugem avtomobilu in kako je bil videti izlet skozi okna udeleženčevega avta, pa bodo povedali članice. 
Na še več izletov s tako dobrim vzdušjem. Poleg tega pa, lepi izleti se obetajo še do konca leta.