Leto 2014 se je začelo s precej  govorjenja o izletih in kar do 16. marca je trajalo, da smo se le  odpravili na prvega. Poleg štirih udeležencev smo imeli še dve osebi, ki  sta bili prvič na izletu. Udeleženec, ki je do sedaj pokazal veliko  energije k razvijanju društva in udeleženka - sestrična od udeleženke,  ki se je v trenutku znašla v našem "hardcore" humorju in je bil zanjo  verjetno kar manjši šok.
Dobili smo se ob 6:15 pred  Kolosejem in se v dveh avtomobilih odpravili do Iškega morosta na  Ljubljanskem barju. Tu ob reki Iški smo pustili jeklena konjička ter se  po stezi odpravili proti leseni opazovalnici, sredi vlažnih travnikov  nekdaj bolj poplavljenega Ljubljanskega barja. Do opazovalnice je vodila  lesena tlakovana pot. Ta naravna opazovalnica je predvsem posvečena  Koscu - eni ogroženi ptici (podobna kokoši), ki ima tu enega redkih  bivališč.
Od tu smo se odpravili do Graščine Dol. Ker je  bil del kompleksa zagrajen, smo si ogledali le zanimivejši del ob  cesti. Bile so kar močne želje, da vstopimo v še bolj zaraščeni notranji  del, a ograje so bile povsod malo previsoke.
Od tu smo  se vrnili v Ljubljano, kjer smo si v bližini Tacna ogledali betonsko  piramido. Tod je nastalo kar nekaj fotografij. Z avtomobilom smo se nato  odpravili do bližnjega Mercatorja in testirali avtomobilske zvočnike. 
Po  "šopingu" smo se zapeljali na otok, nekaj 100 metrov stran do  Kajakaškega centra Tacen in si ob dolgih betonskih tribunah ogledali  brzice na reki Savi. Še pred tem smo na hitro skočili na kavico. Ura je  hitro tekla in se nam je zelo mudilo, kajti ob 10. uri smo v Kranju  morali ujeti edino možnost ogleda rovov. Jaz sem zelo priganjal in  sčasoma smo le pobrali šila in kopita in oddirjali proti Kranju. Ob 9:58  sem kot prvi prispel v informacijski center Kranj in še ujel našo  vodičko, ki je (kot je rekla sama) že imela namen oditi domov, saj ni  bilo nikogar, razen nas. 
Ko smo plačali vsak po 3 evre,  smo se z njo odpravili po starem delu mesta, kjer je prijazna vodička  povedala zgodovino za vsako hišo posebej. Sem že mislil, da ne bo nikoli  končala z ušivimi "bajtami".
Sčasoma nas je le privlekla do vhoda v rove, ki so svoj čas tako polni, da bi jih lahko širili. 
Že  kmalu po vhodu smo spoznali, da tole ne bodo običajni rovi. Lepa  osvetlitev, lepa oblika, lepa potka, lepa glasba, ki spremlja  obiskovalce... V hipu smo se spremenili v Japonce in v rovih se je  bliskalo kot ob nevihti. Ko smo prišli do izhoda ob kanjonu reke Kokre,  smo zopet zavili nazaj v druge rove, ki so nas popeljali nazaj k  izhodišču. V tem drugem delu je bila tudi manjša razstava fosilov in  kamenin. V tem drugem delu je proti koncu še več informacijskih tabel za  čas 2. svetovne vojne, kjer pa smo imeli tudi simulacijo bombnega  napada. Od vhoda v rove pod starim Kranjem smo se z vodičko vrnili do  centra in do dokaj novega razgledišča nad reko Kokro. Od tu smo se  sprehodili še do glavne cerkve, kjer se je vodička poslovila, mi pa smo  odpeketali proti avtomobilu, kjer nas je že 2 uri čakal udeleženec, ki  si rovov (tokrat) ni želel ogledati. 
Naša naslednja  postaja je bila Šmarjetna gora nad Kranjem. S tega 646 metrov visokega  hriba se ob lepi vidljivosti odpira pogled na vzhodni del Gorenjske in  na Kamniške Alpe, a tokrat je bila vidljivost zelo omejena. Sendviček,  kaka slikica, kak hec in odpravili smo se naprej. Odpravili smo se v  Polhov Gradec, kjer smo si v mlaki ob graščini, stolpu z uro, parku in  vodnjaku najprej ogledovali prigode labodov in rac. Kljub začetnemu  odporu ženskega dela društva smo si na koncu vendarle vsi ogledali muzej  pošte in telekomunikacij. Mislim, da tudi njim ni bilo žal. Videli smo  vse vrste telefonov, spoznali njihovo delovanje, ponovno videli  telefonske govorilnice, oblačila poštarjev, učili smo se Morsejeve  abecede, ogledali filmček, telefonirali itd. 
Naša  naslednja postaja je bila Babna jama v bližini Domžal, manjša različica  bolj znane in turistične sosede poznane kot Železna jama. V njo smo se  spustili po leseni lestvi in komaj smo vstopili vanjo, že smo zagledali  tudi njen izhod. No ja, vsaj baterij nismo nič porabili. 
Od  tu smo šli v Trzin in si ogledali grad Jablje. Sicer lep, mogočen grad  obiskovalcu prav dosti ne ponuja. Sonce se je že nevarno približevalo  zahodnim hribovjem in mi smo se odpravili proti Kamniku. Na poti nas je  presenetilo nekaj kapelj dežja, ki je padal z delno jasnega neba. V  Kamniku smo parkirali v centru in si po hidrološki postaji ogledali Mali  grad (ruševine) ter cerkvico na hribu, od koder je bil lep pogled na  mesto in na Kamniške Alpe, če le ni tako mrčasto kot je bilo tedaj.  Hitro smo se vrnili k avtomobiloma in se z njima odpravili še na Stari  grad, od koder je v primeru dobre vidljivosti lep pogled na Kamnik z  okolico in Kamniške Alpe. Na vrhu je bila koča in ruševine gradu. Sonce  je skoraj zašlo in izlet smo zaključili z večerjo. 
Cel  dan smo imeli mirno, toplo ter sončno vreme in poleg lepše vidljivosti,  si boljšega vremena za ta čas res ne bi mogli želeti.