Sredi januarja sem izvedel, da se je v Slovenijo vrnila udeleženka in takoj sem dobil "napotek", če poskušam sestaviti en izlet za ta vikend. Ker se je že takrat vedelo, da bo vreme kislo, sem temu primerno poskusil izlet prilagoditi.
Štirje udeleženci so se dobili v Ljubljani, na Vrhniki pa sem se jim pridružil jaz in nova udeleženka. 
Krenili smo proti Močilniku (izvir Ljubljanice) in ga obhodili. Nato smo se peš odpravili v še malo bolj oddaljeno Retovje, ki je tudi eden od izvirov Ljubljanice. Najprej smo šli po malo blatni bližnjici mimo čudne hiške, nato po cesti. Po ozki in deloma blatni potki tik ob reki smo se v suhem vremenu (z grmenjem v daljavi) prebili še do tega izvira, naredili nekaj fotografij in se vrnili k izhodišču. Odpeljali smo se čez Planinsko polje do Ravbarjevega stolpa, kjer smo pustili avtomobila in se peš odpravili proti Planinski jami. Najprej smo šli peš čez mostiček, naprej ob vodnem koritu do vhoda v jamo in nato še nekaj deset metrov v široko vodno jamo. Ko smo prišli do zapore, je bilo že tako temno, da se med seboj že nismo videli. Z udeleženčevim fotoaparatom smo poskušali narediti kakšno pametno fotografijo, saj je moj "štrajkal." Bilo je zanimivo. Vrnili smo se k avtu in šli še do "vhoda" v Ravbarjev stolp, kjer je pred njim stal "vodnjak"...smeti. 
Pri določanju živih in neživih živali na kipih nam ni šlo preveč dobro. 
Izlet smo nadaljevali z vožnjo proti Uncu, kjer naj bi sledila kavica, ki pa smo jo prestavili. Namesto tega smo se še prej odpravili v Unško Koliševko. Gre za veliko udornico, okoli katere so Italijani med vojnama zgradili podzemne rove oz. bunkerje. Ko smo prišli do sem, je začel padati dež in z dežniki smo se nerodno prebijali skozi gozd, mimo ruševin in vse do vhoda. Sledil je ogled rovov, ki so bili nadpovprečno mokri in zaliti, a vsaj v polovični meri povsem suhi. Do avtomobila smo se vrnili po različnih smereh. Sledila je kavica v prenovljeni gostilni na Uncu, medtem ko je zunaj ulivalo. Zatem smo se odpravili do Rakovega Škocjana, kjer smo si v spremenljivem vremenu ogledali to, kar se vidi s ceste. Zaradi spolzkega terena navzdol nismo hodili, čeprav se da tod okoli marsikaj videti. Z avtomobilom smo nadaljevali proti Cerknici in od tod okoli Cerkniškega jezera, kjer se nismo prav dosti ustavljali. Vse pogosteje je deževalo. Po postanku na vzhodni strani jezera smo se odpravili v Loško dolino, ki pa je bila v urah pred tem deležna velike količine dežja in je cela dolina plavala. Močno je deževalo in vode so se občasno stekale iz enega konca travnikov čez cesto na drugi konec. Tudi, ko smo prišli do gradu Snežnik, ni bilo nič bolje. Voda je tekla od vsepovsod in povsod so bila jezerca vode. Naliv kar nekaj časa ni ponehal. Vmes je padala tudi sodra. Trije udeleženci smo se odpravili do gradu Snežnik, okoli katerega je tekla voda, ostala polovica udeležencev je počakala v avtu za zarošenimi "šipami." Kaj so v času, ko smo bili mi na vodenem ogledu, počeli, bodo povedali sami.
Nekaj od zgornjega že.
Mi trije smo si nato za 11,50 evra ogledali voden ogled po tem ohranjenem gradu. Po 40-ih minutah je bil ogled končan in odpravili smo se proti Vrhniki, kjer smo se, tako kot smo prišli, tudi razšli. Udeleženki se je mudilo na vlak, zato smo postanek v slaščičarni pri Berzotu prestavili v nedoločeno prihodnost. 
Izlet je bil kljub večinoma bolj slabemu vremenu dober, glede na to, da bi lahko bilo še precej slabše. Tudi seznam udeležencev je bil tokrat precej drugačen od ostalih v zadnjem letu.
Udeleženca, vama sem ostal dolžan za pijačo in vstopnico za grad. Drugič me obvezno spomnita, da poravnamo.