Kar nekaj vikendov je minilo, preden nam je vreme poklonilo "okno" med vsemi vremensko spremenljivimi dnevi zadnjih tednov, da smo lahko izvedli izlet. 10.6.2013 smo tako izpeljali izlet na Štajersko, ki je bil omejen bolj na Celjsko-Šaleški konec. 
Štirje udeleženci smo se že ob 6. uri zbrali pri Koloseju. V Celjski kotlini smo imeli namen pobrati še enega udeleženca, pa je ta zaradi prekomerne uporabe alkoholnih pijač pretekli večer, udeležbo "storniral", tako da smo ostali štirje. Voznik sem bil spet jaz, kar je našo navigacijo nekoliko poslabšalo, saj tisti, ki bi moral spremljati zemljevide in kontrolirati Garmina, ne bi smel voziti. 
Naš prvi postanek in točka izleta je bil grad Žovnek, oziroma kar je ostalo od njega. Do njega smo se pripeljali po bolj slabi gozdni cesti. Grad je bil spremenjen v neko gradbišče, a je bil z vrha lep razgled na Žovneško jezero z okolico. Pri zidovih se je dalo tudi narediti kakšno zanimivo fotografijo. No, pri nas ni ostalo le pri "kakšno" .
Vrnili smo se k avtu in med potjo poslikali nek lepo urejen kotiček brega ter se nato ustavili pri Žovneškem jezeru. Naša naslednja postaja je bilo Braslovško jezero, kjer se prav tako nismo dolgo zadrževali. Gre za lepo urejeno jezerce z gostilno. Ves čas smo uživali v tokrat bolj raznolikem humorju, ki ga je proti koncu izleta začelo zmanjkovati. 
Od Braslovč smo se usmerili proti Mozirju in si v Nazarjah ogledali grad Vrbovec, ki leži ob sotočju Savinje in Drete. V njem imajo sedež različna podjetja in občina ter stoji na razmeroma idilični lokaciji ob dveh rekah, kjer smo naredili nekaj lepih fotografij. Peš smo se odpravili tudi v notranjost gradu in našli potko na griček, okoli katerega je stal grad. Z gradu je bil razgled omejen na nek lesarski obrat in grški del kraja Nazarje z nekaj že višjimi hribi v Savinjskih Alpah. 
Vrnili smo se k avtu in se odpravili naprej. Garmin nas je usmeril proti Pustem gradu nad Šoštanjem, vendar smo prišli na slepo cesto za termoelektrarno in gradu nismo našli. Vrnili smo se proti Šoštanju in si s ceste ogledali termoelektrarno ter neogledani Pusti grad. Usmerili smo se proti Velenju in od tod po občutku razmeroma uspešno našli parkirišče ob (Škalskem in Velenjskem) jezeru zraven mestnega stadiona. Odpravili smo se k obali prvega jezera in naleteli na zvedajočo mimoidočo sprehajalko naših let, ki so ji v oči očitno padle naše enake majice z Laškim pivom. V zvezi z našim društvom jo je zanimalo vse in po krajšem pogovoru nam je zaželela še nadalje uspešno doseganje zastavljenih ciljev ter se poslovila. Ogledali smo si obalo Škalskega jezera ter nato še Velenjskega. Pred tem smo šli še čez mostiček do same (močvirnate) obale jezera. Na nekem mestu, ko se je videla večina obale, smo obrnili in se vrnili k avtu. Vračanje je minilo v humorju s teorijami okoli zvedajoče sprehajalke. 
Z avtom smo se od tod odpravili proti gradu Šalek. Uspešno smo parkirali in uspešno "trofli" potko, ki je peljala na grad. Že vsi veseli in v pričakovanju gradu ter razgledov, pa smo doživeli hladen tuš. Ograja in zaklenjen dostop do gradu. K sreči sem zagledal obvozno stezico, ki je preko podrte ograje pripeljala do gradu, kjer se je odprl krasen razgled na mesto Velenje. Pa tudi grad je bil kar "luškan". Po fotografiranju smo se vrnili k avtu in se usmerili proti gradu Lemberg. Garmin nas je poslal na napačen kraj in prišli smo do slepe ceste, ki se je končala na dvorišču neke hiše v gradnji. Doma sem ugotovil, da nas je Garmin poslal narobe in da smo tako zamudili razmeroma zanimiv grad. Naš naslednji cilj je bil grad Prešnik. Tokrat nas je Garmin usmerjal odlično, a je bil "grad" bistveno manj zanimiv od že sicer na Googlu ne ravno fascinantnega gradu. Hitro smo obrnili in se usmerili proti Šmartinskemu jezeru. Članom izleta sem povedal, da se zdaj začne zanimivejši del izleta. Hitro smo prispeli do naše naslednje točke, kjer smo po malici stopili do lično urejenega nasipa, ki zadržuje vodo tega umetnega jezera in se po mostičku povzpeli ter se nato spustili do bolj zanimivega obrežja Šmartinskega jezera, kjer smo šli mimo zanimivih kočic, do lepo urejene lesene pešpoti ob obronku jezera, ki je pripeljala do mostička, ki je na bojah plaval na vodi in peljal na drugo stran jezera. Vreme je bilo ves čas idealno in prav mikavno je bilo za kopanje na tem res idiličnem kraju. Tipke na fotoaparatih so trpele, a smo se glede na idilo razmeroma hitro vrnili k avtu in nadaljevali z izletom. Pot nas je peljala v Celje in od tu na Celjski grad. Bilo je nekaj nasprotovanja, a sem vztrajal, da gre za najbolj zanimivo točko izleta, ki je ne gre spustiti. Ko smo prispeli pred vhod in je bilo za vstop potrebno plačilo 2 evrov. Na glasovanju smo imeli 1 za, 1 proti, 2 bolj neopredeljena. Zaradi nizke vstopnine se je dalo neopredeljene hitro prepričati. Vstopili smo v lepo urejen in velik grad. Bilo je marsikaj za ogledati in zaradi lepega vremena so nastajale zelo lepe fotografije. Slikali smo se ob obzidju, razglede na Celje, drug drugega smo obglavljali in to fotografirali, obiskali Barbarin kotiček, kjer je udeleženka nekaj kupila ter obiskali grajsko tiskarno, opremljeno kot v času Primoža Trubarja, kjer smo imeli daljše predavanje o tehnikah prvega tiska, o protestantih, o Slovencih in naših prednikih itd. Ko smo se poslovili od prijaznega možakarja, smo ob obzidju po stopnicah stopili na vrh Friderikovega stolpa, od koder je bil še lepši razgled na Celje in grad kot spodaj. Počasi smo se vrnili k avtu in se odpeljali do Celjske koče, kjer imajo urejen bobkart, kar je vrsta poletnega sankanja po kovinski strugi. Kupili smo 5 kart za 15 evrov. Vsak se je sam enkrat spustil po progi. Vsem je bilo všeč. Ostala je še ena karta, ki sva jo porabila jaz in udeleženka, tako da sva se peljala skupaj. Od tu smo nadaljevali izlet proti Teharjem, do spominskega parka posvečenega zamolčanim žrtvam povojnih pobojev, kjer smo se sprehodili po leseni stezi do glavnega, kakih 20 metrov visokega, objekta v obliki grške črke omega. Od tu smo se z avtom zapeljali do Rajskega otoka na enem od jezer pri naselju Proseniško. Na njem je ravno potekala zabava, zato se prav dolgo tu nismo zadrževali. Odpeljali smo se naprej do Žičke kartuzije (samostana), kjer se nismo odločili plačati 4 evrov vstopnine in si del znamenitosti ogledali od zunaj, kolikor se ga je videlo. V bližini je stala tudi najstarejša gostilna v Sloveniji. Od tu smo se usmerili proti Pohorju. Vožnja je trajala kar dolgo. Zanos za nadaljevanje izleta in za humor je zbledel. Od Osankarice smo se po ves čas z lesom tlakovani stezi odpravili proti Črnemu jezeru. Steza je prečkala predvsem iglaste gozdove in nekaj bolj močvirnatega sveta, nekaj ruševja in pripeljala do idiličnega jezerca z nekaj klopcami. Tudi tu smo fotografirali in se nato vrnili proti parkirišču. Še dobro, da smo po mojem nasvetu za vsak slučaj imeli gojzarje in nekaj toplejših oblačil, sicer se na račun mojega nasveta ne bi mogli smejati. No, resnici na ljubo je bil napovedan nekoliko močnejši veter v sredogorju, saj smo bili 1200 metrov nad morjem, teren pa je res bil ponekod močvirnat, a je bila celotna pot z lesom precej na novo utrjena. Ob vrnitvi k izhodišču smo se odločili, da gremo najprej nekaj pojest. Med vožnjo proti Slovenskim Konjicam nas je ujel dež, ki je pred prihodom v mestece ponehal. Tu smo šli na večerjo in spoznali, da imamo premalo časa za nadaljevanje izleta, saj so vse pomembne preostale znamenitosti predaleč. Čas smo izkoristili za prenos fotografij in se odpeljali proti Ljubljani, kjer smo naleteli na zastoje, saj smo se vračali po stari cesti, vse do Blagovice. 
Izlet je bil tako zelo zanimiv. Sam bi ga ocenil z 8-9. Obiskali smo 14 točk, 2 pa smo zgrešili. Izlet je bil krajši celo od najbolj pesimističnih napovedi. Upal sem, da jih bomo opravili 20 do 24. Vreme je bilo vrhunsko in za prihodnjič nam je ostalo mnogo zanimivih točk.