Po dolgem zimskem spanju (kar se izletov tiče) je prišel čas, da smo spet izpeljali en konkreten celodnevni izlet. Vreme nam je po večtedenskem slabem vremenu že v prvo poklonilo lepo sončno nedeljo, ki smo jo izkoristili do zadnje ure. 5 udeležencev se nas je dobilo okoli 7. ure na Dolgem mostu in se z mojim avtom odpravilo proti Primorski. 
Pred tem so se udeleženci izleta na zadnjem sedežu razvrstili glede na višino stropa in višino udeležencev izleta. 
Do prve točke našega izleta je bila pot minila brez posebnosti. V Podpeči, majhni napol opuščeni kraški vasici, smo avto pustili pred železniško progo in se odpravili peš skozi (zelo posebno) vas. Na njenem koncu smo s ceste zavili na strmo stezo, ki nas je pripeljala do belega stolpa, ki se je dvigal zelo strmo tik nad vasjo. Na neprepričljivo varnih lesenih stopnicah pred vhodom smo naredili nekaj fotografij in se po želji večine odpravili še nekaj minut naprej, do vrha kraškega roba, kjer pa je za nas centralce pošteno pihalo. Pokazalo se je tudi sonce. Po fotografiranju smo se vrnili k avtu in se odpravili naprej. Brez ustavljanja smo se peljali mimo Zazida, Rakitovca, a nas je med vožnjo ob cesti presenetilo manjše jezerce, kjer sva z udeleženko naredila fotografijo ali dve. Vedno znova do konca izleta pa nas je občasno močnejša burja podila nazaj v toplo zavetje avtomobila. 
V Movražu smo zavili levo in se vozili v dinozavrovih zgodbicah vse do vasice Dvori, kjer se je cesta tudi končala in se je začela Hrvaška. Po parih ogledih zemljevida in malce obračanja nismo našli nobenega smerokaza in smo se nato peš odpravili čez polje, po najbolj verjetnem kolovozu, ki se je izkazal za najboljšega in pravilnega, saj nas je pripeljal na dobro označeno križišče z lepimi smerokazi, od koder smo zlahka našli našo naslednjo točko - Veli Badin in naravni most. 
Vreme je postalo idealno in užili smo lepote Slovenije, kot nam je nakazoval tudi napis na skali. Stopili smo do nekoliko razglednega roba, kjer se je videlo obmejno območje med Sočergo in Buzetom. Steza nas je pripeljala do informativne table ter naprej do velikega spodmola, kjer je gnezdišče puščavnika in je zato gibanje omejeno. Vrnili smo se nazaj in stopili še do bližnjega naravnega mostu, kjer je tudi sledilo fotografiranje. Vrnili smo se k avtu in srečali možakarja (domačina?), ki naj bi ga imel že nekaj pod kapo. 
Z avtom smo se zapeljali v centralno vas vsega tega odmaknjenega območja JV dela Slovenske Istre in šli na kavico/čaj. En udeleženec je vzel tudi 3 litre tekočih vojnih zalog. Po tem, ko nam je natakar zaračunal skoraj 100 evrov, smo se odpravili naprej proti Sočergi, kjer smo se zapeljali do majhne cerkvice, od koder tudi vodi pot proti Velem Badinu. Tu se dolgo nismo zadrževali in odšli naprej v vas Sokoliči, kjer smo ob mizi narejeni iz treh skal in umetni mlaki pustili avto. Po kolovozu smo se odpravili v smeri smerokaza za slap Veli vir, ki se je po spuščanju navzdol delil v več podobnih in nam delal preglavice pri iskanju pravega. Ko smo že mislili, da problema ne bo, se je zopet razdelil in nam na obeh straneh pot zaprl potok, ki je bil po deževjih zadnjih tednov močno večji kot običajno. Pri zgornjem smo se še potrudili in ga prečkali, a slapa tu ni bilo, za spodnjega pa nam je zmanjkalo volje za novo prečkanje in iskanje. Le še več napora bi bilo potrebno, ker se je tu steza še močno spustila. Odločili smo se vrniti nazaj in postalo je jasno, da bo izlet imel prvo minus točko. Tu je prišel čas tudi za stari humor na moj račun: Ob vračanju smo srečali družino, ki je bila tudi prvič tu in še ni vedela kaj jih čaka, kakor tudi vsi, ki so parkirali avto zraven nas, po tem ko smo se vrnili. Ker je bilo razmeroma toplo, je prišel čas za naše fotografiranje v enotnih majicah. Ponagajal nam je veter, ki je prevračal udeleženkin fotoaparat, ki je enkrat padel z "rumenkota" - k sreči brez poškodb. Tudi ti, ki so parkirali pri nas, so nas čudno gledali. Kako nas ne bi.
Nadaljevanje izleta tudi ni bilo rožnato. Če je navigator izleta istočasno tudi voznik, hitro nastanejo težave. Zgodilo se je, da smo obračali in ko smo že mislili, da gremo prav, smo se znašli tam, od koder smo ravno prišli. In potem smo spet obračali... (tako, da sem skoraj nasedel in je bilo potrebno izprazniti avto). Končni sklep: Zemljevid ene cestice ni imel narisane in smo zato zamešali pravi odcep. 
Prav dosti bolje ni šlo niti pri iskanju Beneških stolpov, ki jim domačini pravijo "Starci". Ko smo zelo hitro našli informativno tablo, ki nas je usmerila na pravo pot in se je nekajkrat delila, smo na eni od njih zavili narobe ter se spuščali po napačnem grebenčku. Še dobro, da sem ga jaz zagledal skozi ravno tu najbolj gosto borovje. Vrnili smo se nazaj na zgrešeni odcep in ga po novih 10-ih minutah hoje našli. Enega in najbolj ohranjenega od dveh, ki sta skozi veliko stoletij še ostala. V enega od njiju se je lahko šlo noter. Jaz , nato pa še drugi udeleženci, ki so prišli za mano, sem v belem pesku, v katerem životari kak majhen borovček ali suho drevesce, poskusil narediti kako puščavsko fotografijo ali skupaj s stolpičema, ki se od tu najlepše vidita.
V bližini smo opazili kolovoz, ki se je vračal v pravo smer. Odločili smo se tvegati in kolovoz nas je pripeljal skoraj točno k avtu. Tu so se tudi črne minute končale. 
Zaloge hrane so hitro pohajale...
Ko smo se pripeljali pred vasico Trebeše, smo parkirali avto in se odpravili po kolovozu v smeri slapu, kot je kazal star smerokaz. Tu pri iskanju nismo imeli težav in v slabih 10-ih minutah smo že bili pri njem. Vsem se nam je zdel zlasti zgornji del slapu sila privlačen in fotografiranje se je začelo. Tu se je "pasla" tudi družina, ki smo jo srečali na poti proti slapu, ki ga nismo našli. Ko sva se z enim udeležencem odločila iti še dol k slapu (vsak po svojih strani), sva preostale udeležence izleta že našla, ko so ležali in se sončili na gladkih skalah, tik nad prepadom in ob lepem borovem gozdičku ter potočku, ki se je zlival čez steno. Vredno si je bilo vzeti nekaj minutk več za to idilično lokacijo. 
Po vrnitvi v vas smo se usmerili za Koper (pa ne po najbližji poti) in tako spustili delno zanimivi Kubed, izvir Rižane in kasneje tudi jezero Vanganel, Koštabono in spomenik. Po postanku na Petrolu in odločitvi po podaljšanju izleta, smo odšli naprej. Naš naslednji cilj je bil Škocjanski zatok. Gre za urejeno močvirje s sprehajalno potjo, kjer na nekaterih mestih stojijo lesene pregrade z okenčki, od koder je mogoče fotografirati veliko vrst živali (zlasti ptic) Teh pa ta dan res ni bilo veliko. Sprehodili smo se do slanega dela Škocjanskega zatoka in se vrnili k avtu. Odšli smo v Koper. Ko smo prišli do cerkve, da bi si ogledali razgled z mestnega stolpa, pa nismo ugotovili, kako naj pridemo vanj. Ko sem že mislil poklicati na informacijsko turistični center, pa je le-tega le streljaj stran zagledala udeleženka. Tu sva izvedela, da nam oni pridejo odpret in da je vstopnina kar malce oderuške 3 evre (v Piranu je 1 evro). Razen enega udeleženca smo se vsi odločili oditi v turen, a smo malo pod vrhom 3 minute počakali, da je zvon odbil. 
Na vrhu nas je pričakal kar lep razgled na mesto, a tudi za nas centralce (in ostale) že kar viharna burja, kjer ni bilo varno niti postaviti malo težji (moj) fotoaparat na betonsko ograjo. 
Tačas je en udeleženec globoko spodaj zasledoval golobe. 
Vrnili smo se k avtu in se zapeljali proti Šmarjam, skozi vasico Gažon ter se spuščali proti Izoli in zavili proti Strunjanu. K Simonovem zalivu in na Belvedere nismo šli. Smo šli pa do Cerkve Matere Božje nad Strunjanom, kjer smo pustili avto in se odpravili peš do strunjanskega križa. Tu se je odprl lep pogled na Zaliv svetega Križa in rt Ronek. Tu nas je skupina žensk slikala, mi pa njih. 
Odpravili smo se še na del poti naprej nad klifom, a smo se hitro obrnili in vrnili. Do morja se nismo odločili iti, od koder je vodila steza navzdol. Mnogim je tudi že pošteno krulilo v želodcih. 
Od tu nas je pot vodila do tunela nekdanje ozkotirne železnice Parezana, med Strunjanom in Portorožem. Pot je poznal en udeleženec, tako da gledanje zemljevidov ni bilo potrebno. 
Parkirali smo tik pred vhodom v tunel in se peš odpravili skozi osvetljen, 550 metrov dolg tunel, iz katerega je ponekod kar pošteno kapljalo, če že ne curljalo. Na portoroški strani je tudi padel sklep, da bi si ogledali še ruševine nad Črnim Kalom ter Socerb, takrat ko bo sonce že zašlo in da se gre nato v Postojno še nekaj pojest. 
Pot do teh ruševin je Garmin izračunal po svoje, čez steno (?), jaz pa sem se odločil za drugo bolj "ziher" varianto - naokoli čez požgane gozdove. Na koncu se je izkazalo, da bi se tudi tam dalo priti. 
Po slabih 10 minutah hoje smo prišli do zaprtega vhoda, v delno obnovljene ruševine neke utrdbe, tik nad vasjo Črni Kal. Sonce je zahajalo, mi pa smo se "matrali" s skupno fotografijo.
Ko je sonce zašlo, smo se odpravili še h gradu Socerb. Na kraškem robu, streljaj stran, se je odprl lep pogled na Trst, kjer so se ravno prižgale prve luči, saj je šel večer h koncu in se je bližala tema. Po fotografiranju še na drugi strani gradu, kjer se je videl tudi Koper, se je izlet končal in odšli smo na večerjo v Postojno ter od tu počasi nazaj do Dolgega mostu oziroma do udeleženčevega novega doma. 
Izlet smo složno cenili z 8, udeleženki pa je bil še bolj všeč. Udeleženca smo prikrajšali za njegovo predstavo. Oprosti, saj bi v tem primeru morali izlet zaključiti že okoli 17:30.