Jaz, Belja in "Panda" smo se zbrali kot običajno pred Kolosejem točno  opoldne ter se skupaj zapeljali v Tenetiše do Alešovega doma. Od tod smo  v dveh avtih krenili proti Tržiču in od tod naprej v dolino pod  Storžičem. V začetku lepa kopna asvaltna cesta se je sčasoma spremenila v  ledeno snežen in steptan kolovoz z ledenimi kolesnicami, kjer nižji  avto lahko celo nasede. Parkirali smo na manjšem parkirišču kjer je  Jekle svoje gare zapeljal na lepo parkirno mesto, medtem ko sva midva s Pando mojo mašino   parkirala prečno med cesto in avtomobilom od Aleša. Tu smo se  preobuli, vzeli vsak svoje sanke in se odpravili po cesti naprej proti  Domu pod Storžičem. No jaz sem imel dvoje in sem tako ene posodil Belji,  ki jih nima.  :mj,zku: Ker se midva z Beljo še nisva dogovorila katere  sanke bo vsak od naju imel, sva si sanke menjavala, kasneje pa sem "ta  dirkalne" opremil s inprovizirano vrvico iz rokavice in torbice za  fotoaparat in jih do vrha vlekel sam. Po nekaj časa hoje po cesti smo se  preko potoka zmerno strmo vzenjali po vse bolj zasneženi pokrajini in  po nekaj časa (pre)hitre hoje na bolj odprtem začeli delati postanke. Tu  se lepo videlo na severne stene Storžiča in nekaj okoliških manj  pomembnih vrhov, sčasoma pa smo lahko videli tudi Triglav, Rjavino, Stol  in Begunjšico. Zimska idila je povzročila nekaj več fotografiranja na  tem mestu. Vreme je bilo naravnost idealno. Sčasoma smo zopet prišli na cesto in v nekaj minutah prišli do koče,  kjer se sankaška steza tudi prične. Tako zunaj kot notri se je v precej  majhni kočici trlo sankačev in sankačic, tako da smo si komaj izborili  prostor za čaj in nekaj za pod zob. Sčasoma se je koča vse bolj izpraznila in ko so se izpraznile tudi  naše skodelice in krožniki smo šli ven in se pripravili za spust. Jaz  sem preizkusil na prvem klančku obe svoje sanke in se odločil za ta  stare, ta boljše pa sem dal Belji. Na progi smo bili skupaj le prvo minuto nato pa sta Aleš in Belja  pobegnila naprej. Jaz sem se takoj na začetku ukvarjal z menjavanjem  spominskih kartic v fotoaparatu in snemanjem, Panda pa je v zgornji polovici proge prav tako imel iste  težave kot jaz. Preveč snemanja in počasne sanke. Kmalu po tem ko sem  med snemanjem izgubil rokavico (na katero me je nek smučar opozoril) sem  nato jaz pobegnil in pustil Pando daleč zadaj. Sankanje mi ni bilo v  nek večji užitek, ker mi je nagajala vrvica na sankah, ker je šlo  prepočasi, ker sem se preveč ukvarjal z rokavicami in fotoaparatom in  ker je bilo nekaj odsekov proge ki sem jih moral prehoditi ali pa sem se  peljal počasi kot polž. Na cilju pri avtomobilih sta me že čakala že zdolgočasena zmagovalca.  Po dobrih petih minutah je prišel še Panda. Po mojem prigovarjanju sem  prepričal samo Beljo, da izvedemo eno tekmo na 200 metrov. Midva sva se tako spustila še enkrat v zamenjanih sankah. Sankanje je  bilo tako končano. Pospravili smo sanke v avto in se odpravili v Kranj.  Še prej pa sva imela s Pando nevarno srečanje na poledenelem strmem  ovinku z vzpenjajočim vozilom, ki se je ob srečanju odzval s pritiskom  na gas in "zaritjem" v sneg medtem ko je najin avto drsel navzdol po  cesti še 3,4 metre preden se je ustavil. Kasneje sva izvedela, da ni  mogel iz snega. Morda bi bilo zanj v tistem trenutku bolj modro, da bi  se le ustavil in pustil avtu da gre "rikverc" čeprav ni mogel  predvidevati kako dolgo zavorno pot bom jaz imel.
Kakorkoli, po  odpadlem kinu, biljardu in bowlingu smo pred končanjem izleta šli le dve  igri namiznega nogometa, ki je bil ultra gorenjski. Samo 4 žogice,  veliki goli, majhne noge igralcev, izjemno hitra žoga - idealen recept  za izjemno hitro porabo žetonov. Da ne omenim žetona, ki nam ni dal niti  teh ušivih 4 žogic. Skratka sramota.
Tako se končal naš zimski poldnevni izlet.