top of page

Ime izleta:

21 Vzhodna Gorenjska

Avtor članka:

Mihael

Datum izpeljanega izleta:

16.12.2012

Trajanje izleta (dni):

1

Program izleta:

Nekaj minut pred 7. uro smo v dokaj kratkem času vsi prikapljali pred Kolosej. Tokrat nas je bilo (pazi to) 7 udeležencev. 
Po  kratkem pogovoru smo se razvrstili v dva avtomobila in odšli na pot. Že  en udeleženec je z Gorenjske prinesel slabe novice o vremenu in kmalu  je postalo jasno, da danes ne bo jasno.
Arso pa je  očitno svoje napovedi namenjal za skale in gamse (saj je napoved zadela  le za visokogorje), saj je v svoji napovedi nizko oblačnost občasno  omenil le mimogrede, ob sončnem vremenu.
Pred odhodom  sem ob pogledu na seznam (zaporedja) ciljev izleta še protestiral, tako  da smo izbrali (po mojem mnenju) bistveno bolj ugodno zaporedje ciljev  in tako prioritetne cilje spravil v časovno ne ogrožajoč termin, da bi  zanj ne zmanjkalo časa in da se bi lepo križali s termini odprtih  muzejev, v kolikor bi se zanje odločili. 
Naš prvi postanek je bil graščina Smlednik, kjer pa posebno zanimivo ni bilo. Morda se bomo graščine bolj zapomnili po pitju?
Ko  smo bili na zadnjem izletu na Smledniškem gradu, smo opazovali ribnik  Hraše, ki je bil nedaleč od tu. Odločili smo se, da skočimo do njega,  glede na to, kako blizu smo bili. 
Z malo sreče smo ga v  prvo našli. Bilo je delno zamrznjeno in z naše strani tudi razmeroma  slabo dostopno, medtem ko je bila na nasprotni strani malo lepša obala.  Tu se nismo prav dolgo zadrževali in se odpeljali naprej.
Udeležencu  sem prepustil vlogo vodiča, saj se je ves čas hvalil, kako pozna  Gorenjsko, tako da sem lahko sam dal med vožnjo možgane na pašo in  sledil njegovi občasno hitri vožnji. 
Od Škofje Loke smo se zapeljali skozi Železnike in se ustavili pri spomeniku v Dražgošah. 
Impresivna zadeva! 
Po  poledenelih potkah smo se mimo lepega mozaika s partizansko tematiko  povzpeli na vrh ogromnega okroglega spomenika z zavitimi stopnicami kot  dostop do vrha, ki ima funkcijo razglednega stolpa, saj ima vas lepo  razgledno lego proti jugu. Celo ob vremenu, ki smo ga imeli, ko je nizka  oblačnost zakrivala vse vrhove višje od 1000 metrov. 
Sledilo je fotografiranje. No potem je sledila... ...še ena runda fotografiranja. 
Spodaj,  zgoraj v pritličju in od spredaj. Spomenik imamo fotografiran od vseh  strani, z vsemi mogočimi kombinacijami članov našega društva. 
Tudi jaz sem nekaj namignil o mitu o Dražgoški bitki, a nisem znal biti konkreten. Tu si lahko preberete:
http://www.leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=141:zgodovinska-resnica-o-dra%C5%BEgo%C5%A1ah&catid=1:zadnje-novice&Itemid=50

Sedli  smo nazaj v avto in se odpeljali malce naprej do vasice Jamnik, kjer je  na razglednem travnatem grebenu stala manjša cerkev, od koder se je ob  lepi vidljivosti videl razgled na polovico Gorenjske. Ker en udeleženec  tu še ni bil, nas je zapeljal predaleč, a je šel predaleč tudi ob  vračanju nazaj, kljub zvočnim opozorilom od zadaj. 
Od  manjšega parkirišča smo po razglednem in slikovitem grebenu stopili po  občasno ledeni ali zasneženi poti proti cerkvi. Dokler nismo prišli do  cilja, se je vmes marsikaj dogajalo. Ko smo ga le dosegli, je sledilo  fotografiranje (kakopak). Naša novo včlanjena in danes z rutko krščena  udeleženka se je s svojim zavzetim fotografiranjem sploh izkazala. 
Od  tu nas je strma cesta pripeljala v Kropo. To je že na pogled drugačna  in posebna vas, kar je posledica njihove nekdanje dejavnosti, današnje  zapostavljenosti in njihove (nesončne) lege ob vse prej kot le  žuborečemu potočku. 
Tu smo naredili zanimivo zamenjavo in izpustili muzej, a si rajši ogledali sam kraj, ki je bil zlasti eni udeleženki zelo všeč. 
Po izkušnji udeleženca z zlobnim gorenjskim avtomatom in Mercator pavzi smo šli v bližnji lokal na čajček oziroma kavico. 
Od tu smo se peljali dalje proti Begunjam in se prej ustavili v dvorcu Drnča, ki ima ob hotelu res lično urejeno okolico. 
Od tu smo sledili udeležencu in se pripeljali do gradu Kamen, ki je bil izbran za najzanimivejši cilj izleta. 
Če  bi bilo vreme kot se šika, bi bil še lepši. Parkirali smo tik pred  vhodom v te precej velike ruševine, grajene na strmem griču, ki zapira  ozko dolino proti Dragi. 
Že vhod je bil kar slikovit,  samo vzpenjanje proti vrhu pa je zadevo še popestrilo. Na vrhu so  nekateri deli gradu spominjali že na neurejen grad, medtem ko so  nekateri deli spominjali na ruševine. Vse skupaj pa je bilo ravno še  premalo lepo in urejeno, da bi "kasirali". Torej idealno za nas. 
Ogledali  smo si vse prehode in se vrnili k avtomobiloma, vse do takrat pa  pospešeno "šklocali", debatirali, se hecali, ogledovali, jedli itd.
Vrnili  smo se in parkirali v Begunjah ter se odpravili proti muzeju talcev. Ko  smo našli vhod, sem poskušal odpreti vrata, pa ni šlo.
Kmalu  zatem nam jih je odprl vodič (ki je le prodajal karte). Odprta so bila  že prej, le da so se precej na težko odpirala, česar pa sam nisem  pričakoval. Plačali smo vstopnino 2 evra in si ogledali cel hodnik sob,  kjer so "komunistični banditi", kot jih navajajo Nemci, prestajali svoje  zadnje dni pred usmrtitvijo. Ti so na stene in vrata tačas vgravirali  cel kup napisov, ki so na novih osvetljenih tablicah bolje  predstavljeni. To pa je bilo skoraj vse, kar je bilo za videti. Žal mi  je bilo, da nismo za 2 evra šli namesto tega raje v muzej v Kropi, kjer  bi imeli za isti denar mnogo več za videti. Pa še zamorilo nas ne bi,  zaradi česar je udeleženka tudi ostala zunaj. Smo si pa vsi pogledali  bližnje pokopališče ter dve posebni kokoši. 
Po cesti  pod gorami smo se peljali proti Tržiču in se ustavili pred Dolžanovo  sotesko, kjer cesta zapelje v predore ob soteski reke Tržiška Bistrica,  ki v strugi z velikimi skalami v strmem spustu pada proti dolini.  Slikoviti kraj. Poleg tunelov, vsesplošnega curljanja iz vseh sten, lepe  vode, slikovite struge, pokrajino polepšajo še špičasti vrhovi, ki se  dvigajo tik nad sotesko. To je bila tudi zanimiva točka za geologe. Mi  smo se po cesti peš povzpeli do mostička, ki je prečkal reko in se v  večini dvignili do zgornjega dela zanimivega odseka Dovžanove soteske.  Seveda tu tudi fotografiranje ni izostalo. Trije udeleženci smo kar  tekmovali, kdo bo naredil več in boljše fotografije. 
Proti koncu se je prvič danes kazalo tudi sonce, ki je v nizki oblačnosti našlo luknje. 
Od  tod smo se začeli obračati proti Ljubljani, vmes pa si ogledali še  preživele ostanke umetno ustvarjenih ledenih sveč po odjugi (blizu  Dolžanove soteske), grad Strmol od daleč (ki je sicer kar urejen, a za  obiskovalce nedostopen), kjer sta udeleženca izbrala bolj mazohistično  in blatno varianto. 
Tudi avtomobila sta že videla lepša parkirišča. 
Na  hitro smo se ustavili tudi pri še enem jezeru, ki pa mu ne vem imena.  Tu je bil led kriv, da se udeleženka ni dokončno odločila preizkusiti  gorenjsko decembrsko vodo. 
Ustavili smo se tudi pri  urejenem zasebnem dvorcu Pozenik, kjer pa je prav tako ograja opremljena  z vsemi možnimi opozorili preprečevala približevanje. 
Zadnji  postanek v okviru izleta smo po nekaj "lutanja" po zaledenelih cestah  opravili pri Mengeškem jezeru. To jezerce je bilo malce bolje urejeno in  je morda poleti še celo idilično. Sledilo je poslovilno fotografiranje  in povratek proti Ljubljani. Po neuspešnem poizkusu v Ihanu smo svoje  želodce umirili v Areni, kjer smo v vsesplošnem pogovoru zaključili  današnji izlet in izpolnili pristopne izjave za verjetno novo članico in  novega člana. 
Glede na vreme in letni čas smo od izleta še kar nekaj lepega povlekli. 
Pohvalil bi tudi družbo, ki ste se tudi tokrat izkazali za prijetno in nezahtevno.

Terminski plan izleta:

1. Stari grad Smlednik

2. Hraški bajer

3. Spomenik bitki Cankarjevega bataljona

4. Cerkev Svetega Primoža

5. Kropa

6. Dvorec Drnča

7. Grad Kamen

8. Muzej talcev

9. Dovžanova soteska

10. Pogled od daleč - Grad Strmol

11. Ribnik Češnjevek

12. Grad Poženik

13. Jezero Pristava

Zemljevid izleta:

bottom of page