Pot smo začeli (še zadnjič s Cliotom) v Škofji Loki proti Železnikom, kjer smo prvič ta dan naredili en krog peš skozi mesto in mimo športne dvorane. Po pregovarjanju ali se zapeljemo na konkretno zasneženo Soriško planino, smo se naposled le odločili zanjo. Tu smo si ob cesti ogledali visoke snežne stene, iztek smučišča ter snežakinjo z joški. Pot smo nadaljevali čez Petrovo Brdo v Podbrdo, kjer smo se ustavili ob izhodu železnice iz Bohinjskega tunela ter si ogledali razgled na v sonce obsijane Spodnje Bohinjske gore. Naslednji postanek je bil v bližini Mosta na Soči, kjer smo se ustavili ob modro zeleni Soči, kjer smo lahko videli tudi kanuje. Ustavili smo se tudi v Tolminu in naredili krajši krog po mestecu. Od tu smo se z avtom odpravili proti soteski reke Tolminke in Zadlaščice, kjer smo si ogledali Hudičev most ter cesto proti vasi Čadrg, ki je bila ravno v prenovi in je kar vrtoglavo speljana. Pod mostom, nekaj deset metrov nižje, smo si ogledali reko in odšli še do vhoda v Zadlaško jamo. Naslednja postaja – Nebesa nad Livkom. Tako se imenujejo vrsta vikendov ali manjših hišic, ki imajo izjemen razgled na Kobarid, Sočo, Krnsko skupino in še in še. Sicer pa nič čudnega, saj so 600 metrov nad dolino Soče. Zapeljali smo se nazaj v dolino in skozi ozek center Kobarida odšli do res zanimive italijanske kostnice, ki nudi tudi razgled na del Kobarida. Pot smo nadaljevali proti Breginjskemu kotu in si ogledali Breginj, ki je najzahodnejši večji kraj v Sloveniji, ki ga je pred okoli 35 leti do tal porušil potres. Ogledovali smo si predvsem manjši muzej oziroma arhitekturo porušenega Breginja. Z avtom smo se nato vrnili v Kobarid in se usmerili proti Bovcu. Še blizu Kobarida smo po zelo strmih stopnicah stopili na Stari grad, kjer nismo videli prav veliko več kot ruševine. Še najbolj zanimive so bile stopnice. Na poti proti Bovci smo se ustavili še pri mostu glavne ceste z Boko, a vode v sicer veliki strugi ni bilo. Slap Boka, ki je sicer lahko najmogočnejši slap v Sloveniji, je bil to pot bolj podoben curku vode, ki se spušča čez steno. Dan se je bližal koncu, mi pa smo hoteli do konca izkoristiti dan. Zaradi res izjemne panorame Bovca je bilo enostavno nujno, da se ustavimo na parkirišču pred Bovcem in pred gondolo, ki pelje na Kanin. Tu smo precej slikali zasnežene vrhove. Sonce je že zahajalo za hribe, mi pa smo skočili še do ene zanimivosti - Trdnjave Kluže. Bolj od same trdnjave je bil morda zanimiv predor nad sotesko reke Koritnice, kjer smo v temi tipali in našli dva stranska rova, ki sta se nad sotesko končala z okenčkom ali lino. Tu čez je svoj čas tekla fronta. Preden smo zares odšli na dolgo pot proti domu čez Idrijo, smo naredili še kratek postanek v Čezsoči ob reki Soči in stavbi s kajaki.