Po tem, ko je že kazalo, da do konca leta ne bomo izvedli nobenega tovrstnega izleta več, sem prišel z idejo o izletu po "našem dvorišču" oziroma po zanimivostih v okolici Ljubljane.
Predlog poldnevnega izleta je ob postopnem dodajanju predlogov za cilje izleta kmalu prerasel v celodnevnega. 
Vreme nam je pokvarilo prvi prosti termin, a nam je "zrihtalo" zato zelo lepega drugega. 20. oktobra smo torej v nadpovprečno široki zasedbi krenili na pot. Bila sva stara udeleženca, srednje stara udeleženka ter dva novinca. Z mojim rumenčkom smo se odpeljali proti vasi Javor, pod katero je ob cesti ležal vhod v meni že poznane rove Matije Mačka. 
Po začetnem čofotanju smo prišli v bolj suhe dele rovov in se opremljeni z lučkami podali vse do drugega izhoda. Videli smo nekaj res visokih in dolgih podzemnih rovov, ki niso bili tako zelo čisti kot tisti v Unški Koliševki. Prehodili smo povsem vse in se vrnili k avtu ter se odpeljali do gradu Turjak, ki pa je bil zaprt. Pot nas je dalje vodila do Podpeškega jezera, kjer smo na lesenem pomolu pomalicali in si tačas ogledali to v poletni sezoni udeleženki najljubšo izletniško točko na našem izletu. Začeli smo se obračati proti Polhograjskem hribovju in se ustavili pri nenavadni cerkvi v Črni vasi, za katero nihče ne ve, čemu jo je šel Plečnik postavljati na to nelogično mesto. 
Prvi postanek po prihodu v Polhograjsko hribovje smo naredili v Babni gori in obiskali Babčev tabor - skoraj nepristopen ogromen balvan, ki je prišel prav ženskam v borbi proti Turkom. Že od tu je bilo nekaj lepega razgleda na vas Dvor in Belica. Pristop ni bil povsem enostaven, pa tudi parkirišče si bo morala ta znamenitost "zrihtati", da bo lahko imela kaj več obiska. 
Naslednji postanek je bil meni še preveč poznani Polhov Gradec. Najprej smo si ogledali lepo urejen park, okoli katerega je bil še grad, lep vodnjak, ribnik z labodi, grajski stolp, stoletna lipa in skakalnica. Morda nam je bil še najbolj zanimiv ravno ribnik in labodi ter neka ceremonija, za katero nismo prav dobro vedeli ali opazujemo pogreb ali poroko. 
Po kratkem vstopu skozi vrata gradu (muzej je bil zaprt) smo se v slabih 10 minutah povzpeli na grič, ki ga obkroža kraj Polhov Gradec. Gre za 460 metrov visoki Stari grad (na katerega vodi tudi križev pot), na katerem je nekoč res stal grad. 
Z njega so se lepo videli bližnji vrhovi in okoliške vasi, a so drevesa z listi zakrivala nekaj pogleda v dolino. 
Po postanku v Mercatorju smo se odpeljali še višje. Po makadamski gozdni cesti smo se odpeljali do zaselka Ravnik pod Grmado. Tu smo pustili avto in se po sendvičih, roladah in čipsu odpravili na malce daljši vzpon na malo bolj konkreten vrh. Do lovske koče ni bilo posebnosti, nato pa je pot zagrizla v breg. Pot je bila tudi skalnata in odprta ter strma tako, da je udeleženec s težavo priracal do Male Grmade, kjer pa so bili vsi hujši napori že za nami. Že tu se je odprl lep razgled od Karavank, Kamniških Alp pa do Dinaridov, Triglava in Ljubljane. Vreme je bilo sončno, toplo, čisto in idealno za v gore. 
Sledil je še prijaznejši sprehod po grebenu med borovci in skalovjem ter zadnji vzpon do manj prostornega vrha. Prišli smo na Grmado na 899 metrih. Tu smo zasedli eno prosto klopco. Ko sem začel nekaj malega zaganjati na drugi skriti klopci, smo se po drugi smeri vrnili do lovske koče. Ura je bila že veliko in razmišljal sem, kaj naj storimo s časom, ki nam je ostal. Zapeljali smo se nazaj v dolino ter se usmerili proti Vrhniki. Pred Horjulom smo parkirali in se odpravili proti 10 minut (blatne ) hoje oddaljeni cerkvici z obzidjem, imenovani Sveti Urh. Zadeva je bila za udeležence izleta bolj zanimiva, kot sem pričakoval. Lepo, da smo dobili tako nezahtevne nove člane. 
Aja pa mimogrede, do sem bi lahko prišli tudi z avtom. 
Pa tak pozabljiv vodič. 
Naš naslednji cilj je bil razgledni stolp na Planini nad Vrhniko. Nekaj kolovoza sem pustil za sprehod. Razgledni stolp je bil nov, a je bil še vedno lesen. No, na vrhu naj bi bil tudi odtis dinozavra. Hm, lahko so bile te jamice tudi kaj drugega...Na vrhu je imel razgledno mizo, ki si jo je zaradi obiskanosti in lepega razgleda tudi zaslužil, le da so bili zanimivi cilji za pogled kar daleč. 
Sonce je bežalo proti zahodu, mi pa proti vzhodu, da bi pred nočjo še kaj videli. Odpeljali smo se na Smledniški grad, kjer je kot kaže vedno dosti ljudi. Nekaj fotografov je čakalo na sončni zahod, nekaj ljudi je spominske kartice zapolnilo s stalnimi fotografijami svojih psov, mi pa smo obsedeli na obzidju nekdanjega gradu in zijali proti severu ter jedli. Ko je fotografom sonce zašlo in ko sta dve vojaški letali zaokrožili nad našimi glavami, smo se tudi mi vrnili k avtu in od tod do izhodišča. Praksa je pokazala, da smo spet izpeljali manj, kot smo predvideli. Pričakoval sem, da si bomo lahko ogledali še vsaj 3 ali 4 stvari več. Tako pa nam je praktično ostalo za še en celodnevni izlet.
Dejansko bom drugič sestavil še en celodnevni predlog izleta po okolici Ljubljane.
Izlet je bil prijeten, z lahkotnimi cilji z le nekaj izjemami, kjer so prav prišli tudi hribovski čevlji in kakšna rezervna majica. 
Pohvalil bi srednje staro udeleženko in novinca za res prijetno in potrpežljivo spremstvo in upam, da se vidimo na katerem od naslednjih izletov.