1. DAN

Na zadnjem izletu (po kopanju na Debelem rtiču) smo v Postojni prav na hitro ugotovili, da imamo 17.8.2012 vsi čas in da smo vsi za to, da gremo za dva dni v Prekmurje. Pa se je zgodilo. 
Dobili smo se ne preveč zgodaj v zdaj že običajnem vrstnem redu pred Kolosejem. Prav dolgo nismo mencali in v en avto nametali vso kramo ter se odpeljali proti Mariboru. Bili smo trije udeleženci.
Prvi postanek je bil po želji udeleženke v bližini Negove (Kunova) v Slovenskih Goricah. Tu smo po nekaj časa vožnje, s poslednjimi litri bencina in po labirintu lokalnih cest, prišli do Bolivijke Indijanske krvi, ki skupaj z možem Slovencem živi v tej vasi. Hišo in okolico si je predelala do take mere, da se lahko počuti kot doma. Bambusov gozdiček, zimski vrt, zelenjava, zelišča, slamnata streha, mozaiki in sploh vse. Ni, da ni. Kar nekaj časa je preteklo, da nam je vse razkazala. Po "nenavadni pijači" in ob daljšem pogovoru je tudi postajalo vse bolj jasno, da je res zelo razgledana ženska. Sicer na svet gleda zelo črno-belo, ampak v večini smo ji dali kar prav. Sploh nekdo od nas je našel zanimivega sogovornika. 
Po prisrčnem odhodu, ko smo za spomin dobili nekaj "bolivijskega lesa", smo ji dali še naslove elektronske pošte. 
Priganjal nas je čas in avto je dehidriral, zato smo jo po najbližji poti ucvrli do bencinske črpalke v Gornji Radgoni. Pot smo nadaljevali proti Murski Soboti, kjer smo šli do udeleženkine prijateljice. Ta nas je popeljala na en krog po centru Murske Sobote. Šli smo do mestnega parka, mimo ribnika, spomenika, do gradu, od tu do otroških igral, do bližnjih šol ter se vračali ob cesti nazaj k avtu. Ustavili smo se še v evangeličanski cerkvi, kjer smo v cerkvenih pesmih opazili prekmurščino in v primerjavi s katoliškimi cerkvami znatno razliko pri (ne)opremljenosti s kipci in podobami. Sedaj štirje udeleženci smo se po avtocesti odpeljali v Lendavo in se skozi del središča mesta povzpeli do Lendavskega gradu, kjer imajo znotraj razstave in muzej, a se zanj nismo odločili. Ker sta grad in drevesa omejevala razgled, smo se vrnili do avta in se zapeljali v Lendavske Gorice, kjer smo se usedli na udobne klopce in med cipresami zijali v dolino na Lendavo in ravnice proti jugu. Zanimivo nam je bilo tudi pokopališče, mumij v cerkvici pa nismo videli, saj so nam pol ure pred našim prihodom zaprli vhod. 
Po pikniku, okušanju grozdja, obračanju avta smo se po stari glavni cesti začeli vračati proti Murski Soboti. Postankov nismo imeli. Ob poti nam je pogled zares ušel le na zanimivo cerkev v Odrancih. 
Naslednji cilj je bil mlin na Muri. Ko je vodenje prevzela "četrta začasna članica odprave", smo se znašli pri mlinu, ki mi je bil do tedaj neznan in se je nahajal na drugem bregu reke Mure. Kraj je tudi prizorišče glasbenih prireditev, mi pa smo prišli na poroko. Ker je Mura nedavno poplavljala, je bilo okoli veliko mivke in udeleženka ni zdržala, da ne bi šla malo preizkusit vodo. Po vrnitvi k avtu smo skupaj z novimi sovoznicami (mušicami ) odšli še do drugega, bolj znanega mlina na Muri, na desnem bregu reke. Ker si mlina od znotraj nismo ogledali, nismo kupovali moke in ker so nam zaloge pijače pohajale, smo jo popihali nazaj v "Soboto."
Tu smo zopet ostali le še trije udeleženci. Dan se je začel nagibati proti večeru. Odšli smo proti Moravskim Toplicam in proti Dobrovniku. Vmes smo se ustavili pri Plečnikovi cerkvi v Bogojini. Naslednja postaja in kot smo pričakovali tudi zadnja, je bilo Bukovniško jezero. Tu pa ni šlo vse po načrtih. Ne samo, da pri jezeru nismo smeli parkirati, prav tako se v jezeru nismo smeli kopati ali kjerkoli postaviti šotor. Problem prenočišča smo preložili za slabo uro. Odšli smo do zdravilnih energetskih točk v bližnjem gozdičku, izvirčka vode pri sicer kar "luštnem" jezeru, kjer sredi gozda stoji miniaturna cerkvica. Udeleženka je imela namen se okopati v jezeru, a so jo bližnji ribiči prepričali, da to ni dobra ideja in da je tudi prepovedano. Ves čas smo se spraševali, kam bi bilo najbolj pametno in varno iti ter postaviti šotor. Sam sem kot najbolj obetavno cesto ocenil to med Dobrovnikom in Kobiljem, saj je ena redkih, ki se dlje časa giblje po gozdu in bi lahko za nas našli kako stransko. Točno to nam je tudi uspelo. Nekje na polovici poti med Dobrovnikom in Kobiljem smo zavili desno na grd kolovoz, ki nas je popeljal na udobno ravnico, ravno prav stran od ceste, tako da smo bili za nekaj redkih mimoidočih avtomobilov ne samo nevidni, ampak tudi neslišni. Tu, le 1,5 kilometrov stran od madžarske meje, smo postavili dva šotora, ravno še v času, ko je bilo še dovolj svetlobe, da smo brez težav sestavljali. Ko smo končali z deli, smo pred spanjem igrali karte (Lustik) ter eno rundo mojih "hribovskih kart". Ker je bila sčasoma že popolna tema, smo si pomagali s svojimi svetilkami ali baterijami. Nato smo se eno uro šli še ugibanje naslovov skladb in imen avtorjev skladb v Midi formatu, ki jih imam na mobitelu. Malo čez 23. uro mi je zmanjkalo primernih skladb in tudi čas je bil za spanje. Za ne preveč kvaliteten spanec je poskrbela neravna in bolj trda površina pod šotorom. Za bujenje smo si nastavili 6:30 in poskusili spati. 6:30 se pa se je, kot bomo videli, izkazala za prezgodnjo uro vstajanja. 

2. DAN 

Z malo zamude smo okoli 7. ure začeli s pospravljanjem šotorov in vso opremo pospravili v avto ter se odpravili naprej na pot. 
Pot nas je vodila skozi Kobilje, od tod naprej pa mimo dveh večinoma madžarskih vasi Motvarjevci in Prosenjakovci. Že od prejšnjega dne smo opazovali sušo, tu, na Goričkem, pa ni bila nič manj opazna. Ledave skoraj ni bilo, Kobiljski potok je bil suh. V Prosenjakovcih smo zavili proti vasici Selo, kjer smo se ustavili na travniku pri Rotundi svetega Nikolaja in pozvonili pri zvonu želja. Pot smo nadaljevali naprej skozi vas, mimo evangeličanske cerkvice s slikovitim zvonikom, naprej malo doli in malo gori naokoli po vaseh Goričkega. Ko smo iskali najboljšo pot proti severu, smo tu nekajkrat obračali.  Ko smo prišli v Križevce, smo v mini mikro market šli po nekaj jedače in pijače ter šli na kavico, kjer smo opazovali kužka z zelo kratko verigo. 
Naša resnična naslednja postaja pa je bilo spominsko obeležje v spomin pristanka balona leta 1934, ko je ta vas za nekaj časa postala središče pozornosti evropskih medijev. Tu, pri tej preluknjani krogli, smo se pošteno naslikali. V tem delu Goričkega izgledajo vasi precej zapuščene. Cesta nas je vodila dalje ob madžarski meji proti Kuzmi (kjer so znatno lepše hiše z več življenja) in od tu naprej proti Serdici, kjer smo pospešeno iskali pravo lokalno cesto do najvišje točke Prekmurja. To je Sotinski Breg 418 metrov. Cesta nas je pripeljala vse do vrha, kjer je le kakšnih 20 metrov od avstrijskih mejnih kamnov stal lep in mikaven razgledni stolp, ob katerem je stala avtomatska vremenska postaja - Krajinski park Goričko. Razgled z vrha obsega zlasti Gradiščansko in avstrijsko Štajersko (Avstrija), razgled proti jugu na Goričko pa je kvaril mrč. Po krajšem postanku na tej ljubki lokaciji smo se odpravili proti vasi Grad na Goričkem, kjer stoji grad, ki je največji grad od vseh gradov na Slovenskem. 
Pa vendar je bilo vse res. Sicer grad ni bil tako zelo atraktiven, je pa po površini in številu sob (365) res prostoren. Če je bil včasih v malo slabšem stanju, se le počasi obnavlja. 
Videli smo nekaj njegove notranjosti, ravno toliko, da nas je vodička že opozorila, da je za kaj več potrebno že plačati. 
Izlet se je bližal koncu. Naslednja točka je bilo Ledavsko jezero. Ko je že kazalo, da je vode malo in da je ta v slabem stanju, smo našli del jezera, ki je imel dovolj čisto vodo, da je udeleženko brez pomisleka pognal v vodo. Še jaz sem celo razmišljal... 
Ko smo se odpeljali od jezera, smo začeli iskati najbližjo pot proti domu. Odločili smo se, da se odpravimo še na poletno sankanje v Maribor. Na snežnem stadionu smo se obotavljali in nazadnje izbrali eno vožnjo. Sedežnica nas je pripeljala do adrenalinskega parka, kjer je bil začetek proge. Za razliko od Rogle ali Kranjske Gore je bila ta proga precej strma. Ker sem med potjo poskušal snemati s fotoaparatom in ker se nori udeleženec ni držal omejitve hitrosti, mi je zadnji del proge ves čas sledil brez varnostne razdalje. 
Udeleženka je bila tudi kar hitro spodaj, a ji vožnja ni bila pogodu.
Izlet se je tako končal in pred Kolosejem smo se ustavili le še v Ihanu, kjer smo šli nekaj pojest. 
Bil je v redu izlet. 

P. S. Opis je mešanica med doživljajskim spisom in formalno - objektivnim opisom. Dejstvo je, da bi se ob golem naštevanju naših ciljev prevelik del zgodbe izgubil. Tako je tudi prijazno bralcu. Verzijo lahko popravljate in jo naredite strogo formalno, a ta verzija zgodbe naj za spomin ostane nekje ohranjena. Vsak od udeležencev bi moral napisati tak subjektivni opis izleta.