Štirje člani društva smo pot začeli na zbirnem mestu pred Kolosejem in  se usmerili na primorsko avtocesto, ki smo jo zapustili pri izvozu  Divača, kjer smo se usmerili v smeri Trsta. V vasi Lokev smo si še v  ranem jutru od zunaj ogledali sicer zaprt vojaški muzej in dva spomenika  ob njem. Eden je bil posvečen partizanom, drugi pa je bil iz časa  osamosvojitve.
Naslednji postanek je sledil v Lipici, kjer smo pred  ograjenim in plačljivim delom slovenskega ponosa mimogrede naredili en  krog in kjer ni bilo videti tega, po čemer Lipica slovi. Konjev namreč.  Igrala za otroke so se izkazala bolj zabavna, zato smo jih s smehom  preizkusili. Vsaj nekatere.
Ko smo se zopet vrnili k avtu, s katerim  smo potovali, smo se odpravili čez mejo - v Italijo v smeri  observatorija. Ker na navigacijski napravi njegove pravilne lokacije ni  bilo, smo odšli naprej.
Začeli smo se spuščati proti Trstu, ko smo  ugotovili, da bi lahko imeli nekaj težav z navigacijo, a smo imeli  dovolj "polnih rezerv." Ko smo prišli v mesto, smo po nekaj minutah  negotovosti parkirali v eni od parkirnih hiš, kar blizu centru mesta. Od  tu smo se peš odpravili proti zalivu, ki se je najglobje zajedal v  mesto in v katerem je bilo zasidranih več manjših ladjic. Ob njem smo se  sprehodili do enega kipa starčka, ob katerem smo se vsak posebej  slikali. Nedaleč stran smo "pošklocali" pravoslavno cerkev ter še nek  tempelj v prenavljanju.
Skozi mesto smo se nato sprehodili do  vznožja hriba in po eni od strmih cest navzgor. Hrib se je imenoval San  Giusto. Tu smo si ogledali omejen razgled na dele mesta, en večji  spomenik, ruševine in stebre ter vhod v gradu podobno stavbo v  prenavljanju. Že tu se je videlo, da bo sicer sončno in toplo vreme  imelo eno napako. Vidljivost je bila zaradi mrča slaba. Začeli smo se  obračati nazaj proti avtu in si vmes ogledovali Teatro Romano. Gre za  polkrožni manjši amfiteater. Odpravili smo se nazaj proti avtu in si na  "mestu negotovosti" vzeli čas za malico, ki so jo zmotili policisti, ki  pa poleg pregledov osebnih izkaznic niso naredili nič drugega.
Po  ukazih Garmina smo se potem odpravili po ozkih cestah navzgor do  naslednjega vnesenega postanka, ki pa se je izkazal za nepotrebnega.  Razgledišče na Trst, če je vidljivost tako slaba in je še sonce v smeri  pogleda, namreč nima nikakršnega pomena,. Poleg tega smo se zaradi tega  še malo nakrožili.
Naslednjič smo se ustavili ob neki cesti in si  ogledali visok in mogočen stolp, ki je spominjal na visok svetilnik in  kip v Barcoli. Žal nismo mogli zraven, kaj šele na vrh.
Naslednji  postanek se je imenoval Grad Miramare. Parkirali smo poceni in dovolj  blizu ter se kaj hitro navdušili nad bližino in čistino morja ter precej  poletnega vzdušja v sicer februarskem mesecu. Svoje je prispevala lepa  obala in lep majhen grad ter njena lepo urejena okolica, kjer je bil  občutek vse prej kot februarski. Poleg gradu, fontane, kipov in redkih  rastlinskih vrst je svoje dodala tudi dobra volja. Z eno besedo -  luštno.
Naslednji postanek je bil načrtovan za Devinski grad, pri  katerem smo imeli nekaj problemov s parkiranjem. Odločili smo se, da  plačamo vstopnino 8 evrov. Odločili smo se pravilno. Imeli smo kaj  videti, sploh, če bi imeli preveč časa. Strme pečine, nad katerim stoji  grad, so bile osupljive ter predvsem tudi bogastvo, ki so ga premogli tu  stanujoči prebivalci iz preteklosti.
Ogledali smo si vojaški  bunker, ki se je sredi stene nad čarobnim zalivom končal in vse sobe, ki  so bile urejene za ogled. Privlačen je bil tudi razgled z vrha, ki se  je usmerjal zlasti proti severozahodu, kjer so nad vrtoglavimi pečinami  času kljubovale ruševine verjetno nekdanjega (na videz nepristopnega)  gradu, ter na sosednji (pol?)otok.
Izlet smo nadaljevali proti mestu  Monfalcone (Tržič) in se spotoma ustavili pri kipu dveh volkov (kjer je  bil idealen prostor za sendvič) ob glavni cesti ter pri izviru reke  Timave, ki je zagotovo ena najkrajših rek v tem delu Evrope.
Brez  ustavljanja smo potovanje nadaljevali do mesta Grado (Gradež), do  katerega sta peljali dve cesti, speljani po nasipu, prek silno plitvega  morja in plitvih otočkov. Ker nam ni uspelo parkirati dovolj blizu  centra in plaže, smo idejo za en krog po sicer od spodaj ne tako zelo  zanimivemu mestu opustili in se raje slikali na enem od najgrših delov  mesta ob morju.
Po cesti, kjer je bilo na obeh straneh morje, smo se  pripeljali v Aquileo (Oglej), kjer smo si ogledali staro baziliko in  zlasti njena zavarovana mozaična tla, ki so zaradi svoje starosti že  pošteno valovita. Pot skozi cerkev je bila speljana po sprehajalnih  odrih nad njimi. Zunaj smo si ogledali še staro pokopališče ter ruševine  na drugi strani glavne ceste.
Dan se je bližal koncu in ogledali  smo si še eno zadevo. V kraju Redipuglia (Sredipolje) smo si ogledali  velikanski spomenik padlim italijanskim borcem v 1. svetovni vojni.  Najprej smo si ogledali spominski park, posejan s številnimi klopcami in  vojnimi napravami (od topov do tankov). Na drugi strani ceste pa smo se  najprej po številnih stopnicah, nato pa kar po travi, povzpeli do vrha  vseh 22-ih nivojev tega veličastnega betonskega kraja, ki je posvečen  vsem padlim vojakom iz časov soške fronte in brutalnih bitk pri  Doberdobu. Na vrhu so trije križi, pod njim pa temne kocke in  dvaindvajset nivojev imen, ki so padli v boju. Sprehodili smo se tudi  skozi pokrite rove iz tistih časov, ki so bili še nižje ob strani.
Noč  se je spustila do nižin, mi pa smo domov odšli malo po Garminu, malo po  pameti, čez Doberdob, Brestovico na Krasu, Opatje selo, Miren in na  avtocesto, ki smo ji sledili nazaj do Koloseja.