Izlet smo z nekaj zamude začeli v Kranjski Gori, kjer smo se  sprehodili okoli slikovitega jezera Jasna in pred gamsovim kipom ter na  parkirišču naredili nekaj slik nas in naših novih društvenih majic. Naslednja postaja so bili – Zelenci. Šlo je za neke vrste jezero –  močvirje, ki je bilo z glavne ceste oddaljeno 5 minut hoje, kjer je  izvirala Sava Dolinka in kjer se je lahko v jezercu opazovalo bruhanje  vode iz dna. Voda je bila slikovite barve kakor tudi bližnja okolica. Ob  jezeru je stal lesen, informativni, razgledni stolp, do koder se je  prišlo po lesenih deskah, položenih po močvirnatem terenu. Ko smo si to  ogledali, smo se z avtom zapeljali mimo Rateč v Italijo z namenom, da si  ogledamo Mangartska jezera (Belopeška jezera). Garmin nas je z glavne  ceste usmeril na en sicer asfaltiran kolovoz – bližnjico, po kateri smo  prišli spet do sicer načrtovane ceste, ki je pripeljala do jezera sredi  gozdov pod Mangartom, ki pa se ni videl, saj je bilo tudi vreme bolj  slabo. Tu se dolgo nismo zadrževali in smo se zapeljali mimo Trbiža in  Rablja (Cave di Predil) do Rabeljskega jezera, kjer smo šli na pijačo.  Medtem se je vreme še bolj poslabšalo, saj je postajalo vse hladneje in  je začelo kapljati. Tako tudi ni imelo smisla, da bi rinili na Predel in  na Mangartsko sedlo, saj za tako hladno vreme niti nismo bili  pripravljeni. Pot smo nadaljevali na Neveljsko sedlo (Sella Nevea 1190  metrov), kjer smo se ustavili pri hiškah (hotelu?) in se sprehodili,  opazujoč nezasneženo stran kar obiskanega čezmejnega smučišča Sella  Nevea - Kanin. Od tod smo se po številnih ovinkih spustili v dolino  Reklanice, vse do avtoceste Udine - Villach (Videm - Beljak), na katero  pa nismo zapeljali, ampak smo se vozili po dolini navzdol, vzporedno  skupaj z reko, vse do kraja Venzone, kjer smo pred obzidjem starega,  delno prenovljenega obzidja in starega, obnovljenega vaškega jedra  parkirali. Potres ga je leta 1976 skupaj s kraji v okolici porušil  skoraj do tal. Vreme se je medtem že pošteno izboljšalo in bilo lepo  večino preostanka izleta. Naslednji postanek je bil predviden ob neki  cerkvici v Gemoni, a smo jo med potjo v center mesta zgrešili, saj smo  pri iskanju pakirnega prostora imeli nekaj težav. Po nekaj prevoženih  ozkih uličicah nam je uspelo in smo peš odšli naprej do lepe cerkve, ki  je stala nad prepadnim, strmim pomolom ter naprej na bližnji grič, kjer  je nekoč stal grad. Od tod je bil kar razgled na jug na ravnice  Furlanije proti Udinam in tudi proti zahodu in na mesto Gemona, ki ga je  potres tudi zravnal. Na vrhu grička je bila klopca, pomanjšan prikaz  nekdanjega gradu ter top, pri katerem so bile informativne table. Vrnili  smo se k avtu in zapustili Gemono ter se usmerili proti kraju Artegne,  kjer nas je Garmin popeljal na grič do ene cerkve in samostoječega  turna. Tu se nismo dolgo zadrževali, temveč smo krenili v glavno mesto  dežele Furlanije – Julijske Krajine – Udine (Videm). Ob parku v centru  mesta in pod gričem smo na parkirišču parkirali. Z griča se je videl lep  kos mesta z okolico. Tja smo tudi šli in si ogledali vse, kar je bilo  na njem poleg tega še zanimivega (v muzej nismo šli) in sestopili na  drugo stran do trga, kjer je bilo kaj videti. Malo smo se »našklocali«  in se skozi mesto, v loku skozi ulice, vračali do avta. Z nekaj  ovinkarjenja smo mesto zapustili in sledili ukazom Garmina, ki nas je  pripeljal do obrobja mesteca Manzano, kjer je bil v krožišču postavljen  fascinanten velikanski stol, ob katerem smo se slikali. Ne bi škodilo,  če bi ob tej zanimivosti bilo možno kje parkirati (niti enega mesta ni  bilo). Od tu smo zopet zavili na sever proti Čedadu (Cividale), od koder  smo se v ovinkih začeli vzpenjati do romarskega središča Stara gora  (Castelmonte). Parkirali smo na res velikem parkirišču in začeli stopati  proti vhodu v slikovito, nekoliko obzidano vas na griču, v središču  katere je stala lepa cerkev. Še pred tem pa smo stopili na griček nad  parkiriščem, od koder je bilo videti nekaj razgleda. Nadaljevanje izleta  je bilo nekoliko bolj nedorečeno. Naslednjo postajališče naj bi bila  stara Gorica, do katere pa udeleženca prek slovenskega ozemlja (Goriška  Brda) nikakor nista hotela potovati, četudi je bila pot bližja in lepša,  z dvema dodatnima znamenitostma in še s slikovitim odsekom nad Solkanom  in Solkanskim mostom (tega nismo videli, ker smo šli potem  neprostovoljno drugod). Komaj komaj sem izsilil to varianto in tako se  nam ni bilo treba zopet vračati v Manzano in se vleči po dolgočasni  cesti mimo Krmina. Po približno desetih minutah smo prešli  slovensko-italijansko mejo in z vasi Neblo odšli do majhnega, a  urejenega gradu Dobrovo, v katerem imajo med drugim urejeno ugledno  restavracijo. Od tu smo se zapeljali naprej, a se nismo vozili dolgo,  ker smo kmalu zatem zopet parkirali v Gonjačah, kjer je stal betonski,  zavit razgledni stolp, na katerega smo tudi stopili. Eden od naših  članov je ostal na drugi od štirih razglednih ploščadi. Na vrhu je bil  zelo lep pogled na celotna Goriška Brda, Furlanijo, Sveto goro in proti  Gorici. Nekoliko bolj oblačno in mrčasto vreme je malce kvarilo kuliso.  Ob stolpu smo oko vrgli še na pomanjšavo Solkana, Soče in Solkanskega  mostu. Od tu smo se usmerili proti Gorici, a nismo šli po predvideni  poti, temveč smo mejo zopet prestopili in se skozi Števerjan spustili v  nam ukradeno staro Gorico, kjer smo imeli namen ogledati grad. Poskusili  smo parkirati čim bližje le-tega in se peš povzpeti nanj. To nam je  tudi uspelo, a zastonj prav daleč v sam grad nismo prišli. S tem je bilo  tudi konec izleta in v Slovenijo smo stopili skozi Novo Gorico.  Poiskati pot iz Gorice na slovensko stran se je tudi tokrat pokazala za  zelo zahtevno stvar. Edini postanek pred Ljubljano je bila nato le še  picerija v Postojni.