To pot smo šli drugič skupaj v  tujino. Po tem, ko sta udeleženca že nekaj časa pred tem izletom  pohajkovala po Avstriji, sta hotela zadevo ponoviti. Hotela sta tudi  preizkusiti novega Garmina pa tudi jaz sem bil za stvar in odpravili smo  se. Vozil je predstavnik Gorenjske. 
Z udeležencem sva  se zapeljala do slavnih Tenetiš, od koder smo se skupaj odpravili  naprej. Garmin nas je vodil nekoliko po svoje do Preddvora, od koder smo  se odpravili na Jezersko do mejnega prehoda, kjer smo imeli kratek  postanek, da smo vrgli kakšen bombon v usta in uzrli kakšen pogled skozi  veje na Kamniške Alpe, sprehajajoč se ob mejnih kamnih, ki so zarezali  mejo v slovenski narod na obeh straneh Karavank. Tu je bila tudi  najvišja točka izleta (1218 metrov). V strmih serpentinah smo se  spustili in se peljali mimo Železne Kaplje čez Podjuno, čez Dravo, skozi  Velikovec proti kraju Griffen (Grebinj). Tu smo se s kraja odpravili  peš strmo navzgor do ruševin nekdanjega gradu, od koder je bil predvsem  proti jugu lep pogled . Na vrhu je bila gostilna, daljnogled na žetone,  klopce, nekaj informativnih tabel pa še kaj. Še najdlje smo uporabljali  eno od klopc in ob pogovoru zijali v dolino. Po isti potki smo se vrnili  do avta, čeprav so vabile tudi ene slikovite stopnice. Z jeklenim  konjičkom smo se nato obrnili nazaj proti zahodu, kjer smo iskali en nov  grad imenovan po isto imenskem kraju Haimburg. Najprej smo ugotovili,  da ne znamo niti priti do njega, a potem, ko nam je le uspelo, bi bilo  morda bolje, če ga ne bi iskali. Bil je v prenovi pa tudi sicer je bil  bolj »kr neki«. V načrtu za ta dan je bilo, se mi zdi, v okolici še  nekaj »kr neki« destinacij, zato smo nekako le prišli do konsenza, da  jaz z nekaj popravki posežem v destinacijski načrt. Naslednja stvar, ki  smo jo uspešno našli, je bil predvidoma nek budistični dvorec, ki smo ga  naposled le našli (Sayagyi U Ba Khin), a drugega, kot da smo ga slikali, nismo mogli. Nato  smo se na moj predlog z avtom zapeljali na Štalensko goro (Magdalensberg  1059 metrov), kjer smo bili priča izjemnemu razgledu na velik del  Celovške kotline, na Karavanke, Kamniške Alpe, Triglav, mesto Sankt  Veit, Celovec itd.. Na vrhu, kjer je bila poleg stare cerkve tudi  gostilna, kočice in še kaj, kar sodi k turizmu, je bilo kar nekaj ljudi.  Naredili smo en krog in se slikali tudi pri izdolbenemu štoru, ki tako  spominjal na stol. Naslednja stvar, ki smo se jo odpravili ogledat (na  moj predlog), je bila ena največjih koroških znamenitosti - grad  Hochosterwitz. Žal je bila znamenitost prevelika, ker je bil plačljiv že  dostop do gradu, če sploh ne štejem vstopnine. Tako smo lahko ta grad  na strmem hribu slikali le od daleč (od bližje pa pogledali v  Minimundusu). Odpravili smo se naprej in se zapeljali do neke lične  mešanice gradu in cerkve imenovano Bundesgymnasium Tanzenberg, ki je bila na lepi lokaciji. Poslikali smo to  čudo in odšli naprej do knežjega prestola, ki ga je udeleženec komaj  čakal in iz vseh možnih profilov poslikal ta kup kamna ograjen za  ograjo. Zadeva je povezana s Karantanijo – prvo slovensko državo iz 7.  stoletja (?), o kateri pa na informativnih tablah ni bilo ne duha ne  sluha. 
Od tu smo skočili tudi v kraj Maria Saal (Gospa  Sveta), kjer smo si ogledovali nekaj precej zanimivih in precej starih  sakralnih objektov. Previdno smo stopali po stezah tu okoli, saj nismo  vedeli, ali se sprehajamo po območju, ki je plačljivo za ogled. Sledil  je postanek na pijači, 50 metrov stran, kjer je mlajši natakar znal  angleško, starejši pa skoraj nič. Bilo je precej toplo in sončno vreme  in odpeljali smo se v Celovec in v Minimundus, ko se je začelo nekoliko  oblačiti. To je bil tudi glavni cilj in največja znamenitost izleta. Gre  za urejen park, kjer stoji mnogo arhitekturnih, zgodovinskih,  znanstvenih, verskih in arhitekturnih čudes sveta, ki so v pomanjšani  obliki. Prevladujejo avstrijske znamenitosti pa tudi sosednje države  imajo več predstavnikov, kot si zaslužijo, sicer pa je najti  znamenitosti z vsega sveta. Tudi Slovenija ima, če se ne motim, tri  predstavnike. Zadeva res zasluži obisk, saj je res zanimiva. Mi smo si  vsa čuda sveta razmeroma hitro ogledali. Udeleženca sta kot nora slikala  vsak objekt posebej, skupaj s tablicami z osnovnimi podatki vsakega  objekta v parku, jaz pa sem malo bolj ogledoval in delal malce drugačne  fotografije. Vreme se je ves čas slabšalo, a je ravno še zdržalo, da smo  si z malce naglice ogledali vse do konca. Po malici v avtu smo se  odločali ali bi se odpravili direktno domov ali pa bi iz tega  kapljajočega in oblačnega vremena poskusili izsiliti še kaj. Zapeljali  smo se proti Vrbskemu jezeru, se nekaj časa vozili ob njem in zavili  levo ter se z avtom povzpeli na hrib, kjer je stal mogočen razgledni  stolp, na katerega nas je pripeljalo dvigalo in od koder se je  razprostiral izjemen razgled. Tokrat pa ni bilo lepega vremena, dež se  je celo okrepil in zato je bilo neumno zapravljati denar za nikakršen  razgled, ravno ko je začelo nekoliko močneje deževati. Vsi smo se  strinjali, da je bilo za danes to to in se čez Ljubelj odpravili nazaj v  Slovenijo ter se ustavili še v eni restavraciji, kjer smo nasitili  lačne želodce. Sklenili smo tudi, da se morda kdaj vrnemo in si ogledamo  tisto, kar tokrat nismo uspeli.